Bauhaus – arhitekturna šola, ki je za vedno spremenila naše bivanje
Čeprav je delovala komaj 14 let, je spremenila podobo sodobnega bivanja po vsej Evropi in še zlasti v Sloveniji.
Smilja Štravs
Weimar je sicer provincialno nemško mesto, ki pa si je v stoletjih svojega obstoja oblikovalo izjemno kulturno veličino, ki ji ni para v Nemčiji, celo na svetu ne. Nikjer namreč nimajo s tolikšne gostote spomenikov, ki se uvrščajo na seznam Unescove kulturne dediščine, kot tu sredi Turingije.
Mesto s komaj 65.000 prebivalci se ponaša s kar šestnajstimi znamenitostmi, ki so pod zaščito Unesca, med katerimi je tudi prvo poslopje znamenite šole za oblikovanje in arhitekturo Bauhaus, ki jo je leta 1919 ustanovil nemški arhitekt Walter Gropius. V Nemčiji se že nekaj let pripravljajo na proslavo stoletnice šole, ki je sicer delovala komaj 14 let, vendar je odločilno zaznamovala sodobno arhitekturo, obenem pa je tudi edini umetniški slog, ki je izvirno nemški. Šolo, ki se je razvila v gibanje z natančno zasnovano ideologijo ter je podpirala simbiozo umetnosti, arhitekture in gledališča, so zaradi avantgardnosti in drugačnosti vseskozi preganjali. Leta 1933 je končno padla zavesa in Bauhaus, ki je svoje zadnje zatočišče našel v Berlinu, so zaprli nacisti. Vpliv, ki ga je imel na kulturo sodobnega bivanja, je še danes čutiti vsepovsod po Evropi in še prav posebej v Sloveniji, saj je odločno zaznamovalo tako anonimno estetiko socialistične gradnje kot sodobno, minimalistično stanovanjsko arhitekturo današnjega časa.
Šola lepih umetnosti in obrti kot potencial za razcvet kulture in gospodarstva
Šolo, ki je podpirala modernistična načela oblikovanja, je leta 1919 ustanovil nemški arhitekt Walter Gropius. »Bauhaus je svoje prostore našel v svoji predhodnici - šoli lepih umetnosti in obrti, ki je bila prvotno ustanovljena že leta 1860 na željo deželnega kneza Karla Alexandra, ki je v tem, da v Weimar pripelje umetnike in obrtnike, videl odličen potencial za razvoj mesta tako v gospodarskem kot v kulturnem smislu,« svojo pripoved o vzponu šole prične študent tretjega letnika sedanjega oddelka za arhitekturo Univerze v Weimarju Jakob Kröhn. Hišo, v kateri je nato do leta 1924 deloval Bauhaus, je načrtoval belgijski slikar in arhitekt Henry van de Velde, sicer eden od vodilnih predstavnikov belgijske secesije, ki ga je v Weimar leta 1899 povabil zadnji deželni vojvoda Viljem Ernst, da zgradi večje poslopje za šolo, saj je v stari stavbi že močno primanjkovalo prostorov, ker je število študentov naraščalo.
Staro šolo je leta 1919 nadomestila nova, zgrajena v letih 1904-1911, ki jo je načrtoval van de Velde. Čeprav Belgijec, je imel pomembno vlogo v nemškem Werkbundu, združenju, ki je bilo ustanovljeno za izboljšanje in promocijo nemškega oblikovanja z nalogo vzpostaviti tesne odnose med industrijo in oblikovalci. V začetku 20. stoletja sta se tako oblikovali dve arhitekturni struji, med njimi pa so bila prisotna nenehna trenja, ki so odločilno zaznamovala zgodovino moderne arhitekture. »Van de Velde je kot predstavnik secesije zagovarjal ohranjanje individualnosti umetnikov, medtem ko je nemški arhitekturni modernist Hermann Muthesius pozival k standardizaciji kot ključu za razvoj in pogoju za masovno proizvodnjo ter industrializacijo,« razlaga Jakob Kröhn.
Treba je poudariti, da so weimarski deželni vojvode od nekdaj sloveli kot veliki kulturni meceni, ki so odločno podpirali tako gospodarstvo kot kulturo, saj so v njunem partnerstvu videli recept za blagostanje naroda. Tudi Johann Wolfgang von Goethe, znan kot »oče« nemškega naroda, predstavnik zlate dobe Weimarja, je v mesto prišel leta 1775 na povabilo deželnega vojvode Karla Avgusta. Weimar je v 18. stoletju postal središče evropskih kulturnih gibanj, v mestu so prebivali in delovali številni znameniti možje, poleg Goetheja še Johann Sebastian Bach, Martin Wieland, Friedrich Schiller, Franz Liszt, Friedrich Nietzsche in ne nazadnje Henry van de Velde ter Walter Gropius, začetnika nove oblikovalske in arhitekturne ideologije, ki je kmalu postala temelj mednarodne oblikovalske estetike.
Šola na kateri so prvič lahko študirale tudi ženske
Arhitekt, slikar in oblikovalec Henry van de Velde je v Weimar prišel leta 1899, da bi naredil načrte za novo stavbo šole, ki jo je zasnoval in bil kasneje tudi njen direktor, vendar je moral zaradi belgijskega rodu odstopiti s položaja. Kot Belgijec je v času vzpona nacizma veljal za narodnega sovražnika, vsak dan se je moral javiti na policijo in sčasoma se je tega pritiska naveličal. Za svojega naslednika je predlagal Walterja Gropiusa, nekdanjega vojaškega častnika, ki je sanjal o šoli za arhitekturo in umetnost, ki bi pomagala spremeniti svet. »Gropius je želel ustvariti nekaj povsem novega, še ne videnega. Oblastem je predstavil svoj načrt programa šole, ki naj bi učila oblikovanja in produkcije izdelkov, ki bodo lični in funkcionalni, oblikovno jasni in očiščeni zgodovinskega dekorja,« nadaljuje Kröhn. Njegova ideja je temeljila na elementarni obliki, ki bi bila primerna za industrijsko produkcijo, saj se je tehnologija pospešeno razvijala. V Weimarju so sprejeli njegove revolucionarne zamisli ter ga potrdili kot direktorja in idejnega vodjo državne šole, ki se je poslej imenovala Bauhaus in v kateri so lahko študirale tudi ženske. To je bil velik preboj, kajti ženske dotlej niso imele možnosti, da bi študirale na uradnih univerzah, pač pa so si morale plačevati zasebne učitelje.
Van de Velde je postavil poslopje, ki je sledilo temeljni ideji Bauhausa – oblika sledi funkciji. Stavba ima velika okna, ki prepuščajo obilo naravne svetlobe, saj so jo študentje potrebovali za delo. Eden najlepših prostorov na šoli je osrednje polžasto stopnišče z velikimi okni in umetelno zakrivljeno leseno ograjo z ergonomskim otipom za dlan. Oblikovanje je temeljilo na geometrijskih principih, ki so posebej predstavljeni na reliefu v vhodni avli. Okraševanje izdelkov, ki je bilo v modi dotlej in ni imelo posebne funkcije, je bilo ukinjeno, temveč je veljalo pravilo, da mora biti estetika oziroma lepota izdelka vključena v samo konstrukcijo. Bauhausova vizija zvestobe geometriji je temeljila na pripravi za množično produkcijo, čeprav so v šoli vse izdelovali obrtniško v svojih delavnicah.
Udoben naslanjač za študenta, trd lesen stol za direktorja
Danes je v šoli v Weimarju, ki še vedno deluje kot Bauhaus Universität Weimar, vendar po sodobnih načelih, javnosti na ogled tudi Gropiusova profesorska soba, v kateri je nameraval sprejemati svoje učence (za ogled in vodenje po poslopju se je treba naročiti vnaprej v informacijski pisarni mesta Weimar). Zasnovana je po strogih matematičnim principih in v svetlih barvah. Soba z velikim oknom je razdeljena na študijski del s pisalno mizo in dnevni del s kavčem za neformalne pogovore. »Gropius je v študijskem delu zasnoval dva stola, enega zase in drugega za študenta, ki je prišel k njemu na pogovor, pri čemer je zanimivo, da je stol za študenta udoben naslonjač, medtem ko je direktorjev stol narejen iz temnega češnjevega lesa, nekoliko višji in zelo neudoben. Linije obeh stolov so poravnane z mizo in temeljijo na geometrijskem liku kocke,« razloži Jakob Kröhn. Gropiusovo obsedenost s pravokotnimi linijami so kasneje mnogi kritizirali, meneč, da je ob pretiravanju z obliko pozabil na vsebino. V resnici soba nikoli ni zaživela in tudi po drugi svetovni vojni je niso uporabljali, saj je bil direktorjev stol preveč neudoben, pisalna miza pa prenizka.
Šolo Bauhaus v Weimarju so že leta 1924 zaprli, saj ji je deželna vlada zaradi nerazumevanja javnosti za polovico zmanjšala finančna sredstva. Novo lokacijo so našli v mestu Dessau, ki je bilo v tistem času obetavno industrijsko središče, novo zgradbo pa je načrtoval direktor Gropius sam. Obe poslopji, tako v Weimarju kot v Dessauu, sta od leta 1996 vključeni na seznam Unescove kulturne dediščine.
