Čaša millefiori
     Foto: arhiv Mestni muzej

Čaša millefiori – steklena umetnina rimljanskih mojstrov

23. 3. 2018    
objavljeno v reviji Manager

Posoda, izdelana v tako imenovani cvetni tehniki, je bila za provincialno mesto, kot je bila Emona, zelo imeniten izdelek, v vizualnem in tehnološkem smislu. V Sloveniji je celih millefiori čaš iz rimskega obdobja mogoče prešteti na prste ene roke.

Smilja Štravs

Posoda na nogi, z dvema majhnima ročajema, iz večbarvnega stekla, izdelana v tako imenovani millefiori (cvetni) tehniki pred skoraj 2000 leti. Odkrita je bila v enem od rimskih grobov na severnem grobišču Emone leta 1962. V višino meri skoraj 13 centimetrov, v premeru ima malo čez 14 centimetrov.

To je kratek inventarni opis čaše millefiori, ki velja za eno največjih dragocenosti Mestnega muzeja Ljubljana, vendar pa se za temi suhoparnimi dejstvi skriva mnogo več. »Fascinantna je predvsem zato, ker je tako zelo lepa in ker je cela,« razloži kustosinja Bernarda Županek. Mozaično steklo je bilo v 1. stoletju našega štetja zelo redko in ga ni bilo lahko izdelati tako kot pihano steklo ali običajno steklo iz kalupa. Pisani vzorec na posodi so mojstri naredili z uvijanjem steklenih diskov, ki so jih sestavili iz raznobarvnih steklenih palčk, preko kalupa, kar je bilo zamudno in negotovo opravilo. Pozneje so Rimljani umetnost oblikovanja stekla še izpopolnili, ta obrt pa je, kot je znano, svoj vrh dosegla s tako imenovanim beneškim steklom.

Posode iz mozaičnega stekla so nastajale že v helenističnih delavnicah, Rimljani pa so to tehniko še izpopolnili. Bila je noviteta ne le v vizualnem smislu ampak je nanjo treba gledati tudi kot na tehnološki dosežek. »Rada rečem, da Rimljani za razliko od Grkov morda niso veliki izumitelji, so pa izredno dobri tehniki in mojstri za izboljšave,« razlaga Županekova. Millefiori je bila namreč za provincialno mesto, kot je bila takratna Emona, zelo imeniten izdelek. V Sloveniji je celih millefiori čaš iz rimskega obdobja zelo malo; še dve podobni hrani Narodni muzej, in to je malone vse.

Rimljani so vino vedno mešali z vodo

Millefiori so v rimski Emoni uporabljali kot čašo za mešanje vina in vode, iz nje so pijačo zajemali z drobno zajemalko ali pa so pili neposredno iz čaše, saj posoda ni prav velika. Rimljani so vino vedno mešali z vodo, ker so menili, da nerazredčeno vino pijejo samo barbari, in so zelo veliko dali na kulturen način uživanja hrane in pijače. S tem so utemeljevali svojo civiliziranost.

Hrana je osnovni element, s katerim se razlikuješ od drugih ljudi, saj je vsem skupna, načini njenega uživanja pa so lahko zelo različni. Rimska prehrana je temeljila na tako imenovani mediteranski dieti, jedli so veliko žita, sadja in olivnega olja, medtem ko so zanje barbarskim ljudstvom pripisovali uživanje velikih količin mesa, pitje piva in čistega vina.

»Zapisi, ki jih pogosto zasledimo v zgodovinskih virih o razvpitih rimskih orgijah in razvratu, so nastali zaradi posmehovanja in škodoželjnosti. Zelo verjetno so bile posredi tudi politične spletke, kajti očitki, da je nekdo nezmeren pri hrani in pijači, so bili dober način za diskreditacijo nasprotnikov, saj nekultura pri mizi v Rimu ni bila povezana s splošnimi vzorci obnašanja,« razlaga Županekova.

Steklena čaša iz groba št. 798 z današnje Dunajske ceste

Čaša millefiori je zagotovo pripadala takšnim, lepo vzgojenim Rimljanom iz 1. stoletja našega štetja – v času dograditve Emone so namreč vanjo doselili kakšnih 30 rimskih družin iz severne Italije, kjer je bila izdelana tudi ta čaša in so jo bržčas prinesli kar s seboj. Položena je bila v grob, ki so mu arheologi dali številko 798, ko je bil odkrit v šestdesetih letih 20. stoletja pri kopanju podvoza pod železnico na današnji Dunajski cesti. Grob je nedvomno pripadal bogati družini, ki si je lahko privoščila tako dragoceno in za tisti čas nenavadno čašo. Dejstvo, da je cela, pomeni, da je bila najdena kot grobni pridatek, naselbinske najdbe so za razliko od grobnih običajno razbite. Steklo, ki je bilo najdeno v grobovih, je bilo namreč skrbno položeno in zasuto z zemljo, ali pa je vsaj na tak način polomljeno, da ga je bilo mogoče sestaviti. »Grobni pridatki v tem grobu so sicer zelo neznačilni, v njem ni nobenih osebnih predmetov, denimo nakita, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti, ali je šlo za grob ženske ali moškega,« razlaga Županekova. Grobovi v rimskem času so bili tako kot danes urejeni, običajno so imeli konstrukcijo iz opeke, lesa ali kamna, obstojnejši kot je bil material, bogatejši je bil pokojnik. Od imenitnosti konstrukcije groba je bilo včasih odvisno koliko je bilo predmetov v njem in kako dragoceni so bili. V revnejših grobovih je bila morda samo amfora s pepelom in kostmi brez grobnih pridatkov, bogatejši pa so v grobove svojih umrlih polagali tudi dragocene čaše kot je bila millefiori.

>Kovanec za prevoz na drugi svet

V času zgodnje antike, to je v prvem in drugem stoletju, ko so Rimljani svoje umrle še upepeljevali, je bilo tradicionalno, da so v grobove prilagali tudi novce, torej denar, običajno je šlo za en kovanec, s katerim so Haronu plačali pot v podzemlje, verjeli so, da bo ta božji prevoznik pokojnega prepeljal čez reko Stiks, ki je ločevala svet živih od sveta umrlih. Pozneje v tretjem in četrtem stoletju, ko umrlih niso več sežigali, temveč pokopavali celoten skelet, so kovance polagali v bližini rok, na usta in na oči.

»V zgodnji antiki so poleg žare in kovanca v grobove polagali še obvezno oljenko za razsvetljavo, pri bogatejših tudi celoten set posodja, ki je bil, ko so ga položili v grob, zelo verjetno poln, da umrli na drugem svetu ne bi trpel lakote in žeje,« razlaga Županekova.

Poskrbeti je bilo treba, da so duhovi mrtvih ostali mirni

Rimljani so se svojih mrtvih zelo bali. Imeli so zakon, ki je prepovedoval mrtve pokopavati znotraj mesta, morali so jih pokopati izven mestnega obzidja. Ob vpadnicah v mesto so bile cele pokrajine grobov z družinskimi grobnimi parcelami, ki so bile statusno urejene; najbolj imenitno in najdražje je bilo, če si dobil grobno parcelo poleg ceste, da je vsak, ki je bil na poti v mesto, lahko takoj opazil, katere družine so tukaj najbogatejše. Veliko število grobov je pomenilo tudi veliko število kamnitih nagrobnikov, ki pa se jih je malo ohranilo, saj so jih stoletja pozneje pogosto uporabljali kot gradbeni material ter jih vzidali v hiše. Pred kakšnimi tremi leti so na klic mimoidočega na primer našli rimski nagrobnik, ki je ostal na mestu podrte hiše, na parkirišču poleg gostinskega lokala Lepa žoga v ljubljanski Šiški.

V povezavi s svojimi mrtvimi so imeli Rimljani celo vrsto ritualov, ki so skrbeli za to, da so duhovi mrtvih ostali mirni in niso hodili strašit živih, po pokopu pa so skrbno očistili svoje domove sledi za umrlim. Živeli so obdani s kopico bogov in polbogov, njihovo življenje so obvladovali strahovi, da se predniki lahko vrnejo in maščujejo, če zanje ne bodo poskrbeli tudi po smrti. Podobno kot imamo danes 1. november, so tudi Rimljani za praznike šli na grobove in se poklonili svojim mrtvim. Niso jim darovali rož, temveč so s pomočjo posebnih tulcev v grob zlivali hrano in pijačo, da bi pokojne nahranili in s tem pomirili njihove duhove. Zato so v grobove, kot je bil tudi emonski grob številka 798, polagali toliko posodja, tudi zelo dragocenega, kot je bila čaša millefiori.

na vrh strani pripravil    
IMPRESS