Balkon na Julijini Hiši
     Foto Teodor Štravs

Kako trdovratno je človekovo praznoverje, ko gre za srčne zadeve ...

Julijina hiša v Veroni

3. 7. 2018    
objavljeno v reviji GEA

Zakaj tolikšno razburjenje zaradi deklice, ki sploh nikoli ni živela?

Smilja Štravs

Najbolj romantična in najbolj tragična ljubezenska zgodba se je, ali pa tudi ne, zgodila v Veroni. Tega ni mogoče potrditi, kot seveda še marsičesa drugega povezanega z znamenitim angleškim bardom in njegovimi dramami, če jih je sploh napisal on, ne.

Vendar je v zgodovini znano, da so romantično ljubezen v 11. stoletju »iznašli« provansalski popotni vitezi, in odslej velja za perpetum mobile, ki poganja našo civilizacijo pri čemer je manj pomembno, ali nam škodi ali koristi. Visoka renesansa je ideal romantične ljubezni prilagodila aktualni situaciji - v času, ko so Verono pretresali poulični spopadi med konkurenčnimi klani in je bila vsaka večja hiša v mestu obzidana in utrjena kot trdnjava, se je takšna ljubezen pripetila dvema sprtima veronskima družinama. Zgodbo o Romeu in Juliji je leta 1562 pod naslovom Tragicall Historye of Romeus and Juliet upesnil Anglež Arthur Brooke. Po njenem vzoru je William Shakespeare leta 1593 zložil nesmrtno tragedijo, ki je bila prvič natisnjena leta 1597 pod naslovom Sijajno napisana tragedija o Romeu in Juliji.

Potovanje v Italijo za mlade evropske aristokrate

Muzej Casa di Giulietta (Julijina hiša) na ulici Via Cappello 23 se nahaja v srednjeveški stavbi, ki naj bi bila po ocenah zgodovinarjev zgrajena v 13. stoletju. V njej je nekoč živela družina Dal Cappello (pri klobučarju) kar je dalo imeti istoimenski ulici in je tudi edini namig, da bi v hiši lahko kdaj živeli Capuleti iz kultne Shakespearove zgodbe. Slednje nikoli ni bilo potrjeno, kar pa za mit sploh ni pomembno. V hiši so poleg domnevnih Kapuletov prebivale še številne druge družine, zgodovinski viri jih naštevajo z naslednjimi priimki: Failler, Ruga, De Mori ... Hiša se je s časom spreminjala, odločilno za njeno usodo in današnjo podobo pa je bilo dejstvo, da so v 17. stoletju v Verono začeli prihajati popotniki s severa Evrope: Angleži, Nemci, Skandinavci... To so bili mladi fantje, ki jih je na eni strani gnala želja po spoznavanju evropske kulturne dediščine in na drugi modno romantično gibanje, ki je zaznamovalo zlasti nemški kulturni prostor. Za mlade evropske aristokrate se je namreč spodobilo, da si na pragu odraslosti privoščijo potovanje v Italijo, da spoznajo klasična dela evropske umetnosti, zlasti antike in renesanse. To je preprosto sodilo k splošni izobrazbi višjih stanov. V prvi polovici 19. stoletja se je v to uveljavljeno shemo spoznavanja temeljev umetnosti in kulture vmešala še nemška romantika z obuditvijo prastarega mita o romantični ljubezni, ki ga je na evropski intelektualni oder v 16. stoletju zalučal Shakespeare, še prej, v 12. stoletju, pa sta ljubezenske strasti zanetila Tristan in Izolda, njuno zgodbo je kasneje na opernem odru materializiral nemški romantični skladatelj Richard Wagner.

Romantično prebujenje v 19. stoletju

Zgodba o Romeu in Juliji je nenadoma začela zelo zanimati romantične popotnike. Geografski položaj Verone je bil ugoden, bila je nekje na sredi poti med Benetkami in Firencami, ki so jih na svojem umetnostnozgodovinskem potovanju tako ali tako morali obiskati, poleg tega se je mesto kitilo še s sijajnim rimskim amfiteatrom. Ali je Julija zares živela v hiši na naslovu Via Cappello 23 nihče ne ve, dejstvo pa je, da je bilo romantično prebujenje, ki se je v 19. stoletju po evropski celini širilo kot vihar, neustavljivo. Sentimentalnih romarjev, ki so si za svoj popotniški cilj izbrali Verono, je bilo vedno več in domnevna hiša Kapuletov, ki je po legendi in ustnem izročilu postala zgodovinsko bivališče tragične junakinje, je bila vedno bolj oblegana. Resnici na ljubo je bila nekoč imenitna plemiška hiša z dvoriščem zapuščena in v razsulu, romantični turisti pa so hoteli videti kaj, kar bo pobožalo njihova čustva. Do 17. stoletja se je nad visokim in ozkim poslopjem dvigal srednjeveški stolp (v 13. stoletju so bogatejši meščani živeli v najvišjih nadstropjih takšnih stolpov, ker je bilo bolj varno), kasneje pa so imeli predvsem obrambno in vojaško funkcijo. Družina Cappello je svoj stolp leta 1667 prodala družini Rizzardi. Ti so ga oddajali različnim najemnikom, v njem so uredili tudi bivališča za prve turiste, kar je pripomoglo, da se je prepričanje, da je tu živela ravno Kapuletova Julija, tako prijelo. Mestni možje so dojeli, da je popotnike, lačne strasti in ljubezenske potešitve, nemogoče krotiti, in da je treba nekaj ukreniti.

Zanemarjeno gostišče

Francoski esejist in pisec popotniških priročnikov, Antoine-Claude Valery, avtor dela Voyages historiques et littéraires en Italie, pendant les années 1826 -1828 (Zgodovinska popotovanja po Italiji v letih 1826 -1828), je bil popolnoma prevzet s tragično legendo, Verono pa je koval v zvezde kot mesto, kjer sta se srečala genialna pesnika Dante in Shakespeare. Leta 1828 se je evforiji pridružil nemški romantični pesnik Heinrich Heine, ki je v svojem četrtem zvezku popotniških skic (Reisebilder) opisal hišo, ki je zaradi v kamen vklesane podobe klobuka nad vrati obveljala za palačo družine Kapuletov. Dodal je, da je hiša danes zanemarjeno gostišče kjer se ustavljajo prevozniki in trgovci, prepoznati pa jo je mogoče po znaku rdeče čepice, polne lukenj. Svojo pripoved zaključi z ugotovitvijo, da pesniki in zaljubljenci z velikim veseljem obiskujejo takšne kraje, čeprav je naravnost smešno, kako trdovratno je človekovo praznoverje, ko gre za srčne zadeve.

Angleški romanopisec Charles Dickens je hišo obiskal leta 1846. V svojih podobah iz Italije (Pictures from Italy) grenko zapiše: »Dvorišče so zavzeli prepirljivi kočijaži in prevozniki, do gležnjev pogreznjeni v blato, med njimi pa tekajo preplašene goske. Vrata varuje hud pes, prav takšen kakršnega bi si bržčas želel ob sebi Romeo, če bi kdaj obstajal, in imel kakšno veljavo.« Kakorkoli že, naj je bila zgodba, da je sredi tega blatnega kaosa nekoč prebivala poželjiva Julija, resnična ali za lase privlečena, ti pesniki in popotniki so v mozaik večne ljubezni pridali svoj kamenček, kar je le še okrepilo moč njene legende. Leta 1905 so lastniki propadajočo hišo dali na dražbo z izhodiščno ceno 7500 lir. Ko se je razširila novica, da je hiša naprodaj, je bila to prava senzacija, javnost je zastrigla z ušesi v veselem pričakovanju ljubezenskega epiloga. Mestno glasilo L'Arena je nemudoma objavilo poziv mestnim oblastem, naj vendar rešijo hišo iz primeža 'barbarov'. Literat Gioacchino Brognoligo je v časopisu Giornale d'Italia objavil pismo, v katerem je izrazil svoje začudenje nad tolikim razburjenjem, ki ga je med ljudstvom zanetila deklica, ki sploh nikoli ni živela, vendar so se ljubezenske strasti dotlej že dodobra razplamtele. Tako so leta 1907 v županstvu končno dosegli dogovor, da mesto kupi vsaj del srednjeveškega kompleksa in sicer desno krilo poslopja nad dvoriščem ter tri nadstropja hiše, ki gledajo na ulico Via Cappello, kar je nekoliko ublažilo strasti, vendar situacije ni bistveno spremenilo.

Vonj vlažnega prahu, slajši od Shakespeara

Pesniki pa so še naprej v tej sagi igrali ključno vlogo. Nove lastnike je k nameri da hišo dostojno obnovijo in ohranijo zanamcem, spodbudila pesem z naslovom Zulieta e Romeo, storia in versi di un poeta populare (Romeo in Julija, povest ljudskega pesnika v verzih), ki jo je v veronskem narečju objavil Vittotio Betteloni – če že zaradi drugega ne, pa zaradi tolikega števila deklet in gospa iz anglosaksonskega sveta, ki prihajajo in prihajajo z ganljivim spoštovanjem do nesrečnih ljubimcev in postopajo okrog domnevne Julijine hiše, da bi v mošnjiček najlepših spominov spravile vsaj zrak, ki ga je dihala. In nenazadnje, je kočno presvetlilo občinske može, obnovljena hiša bi le lahko kaj prispevala v turistično blagajno, kar ni nepomemben vir dohodka za deželo, ki si že od 17. stoletja priboljške plačuje s trženjem antičnih spomenikov, zakaj ne bi prodajali še deviške ljubezni, če ljudje to hočejo, kaj hočejo, zahtevajo?!

Zgodba se je dotaknila tudi slovenskih pesnikov. Tako se je nekega dne na začetku 20. stoletja po Veroni potikal cvet slovenskih literatov: Izidor in Ivan Cankar, Salezij Finžgar, Oton Župančič, Ksaver Meško ter Peter Bohinjec, kot v svojem potopisu S poti modruje Izidor Cankar. Fantje so se ustavili pod hišo in preudarjali, kako neki je Romeo prišel z balkona na cesto, ko je tako visoko ... Našli so celo vrsto mitoloških rešitev in nazadnje dorekli, da bo treba vseeno preiskati stare zapiske Julijine družine ... Zato pa je Julija Izidorja Cankarja pustila precej hladnega, ko takole piše: »Kako je vse to daleč, daleč in tuje in brez smisla. Kako dobro je sedeti pred barom in piti caffe espresso, brez misli in brez spominov, pozabiti na vso literarno revščino in dihati jutro in sveži vonj vlažnega prahu, slajši od Shakespeara; ko bi prišla Julija, od nežnih src objokovana, od pesnikov opevana, iz stranske ulice in krenila sramežljivo mimo bara proti cerkvi, bi – mislim – ne odprl oči in se ne ganil.«

Znameniti balkon je zelo verjetno gotski sarkofag

Dela so se pričela počasi, najprej je bilo treba domisliti koncept prenove, kajti pričakovanja ljudstva so bila visoka. Leta 1936 je italijansko Ministrstvo za šolstvo odobrilo pričetek utrditvenih del na stavbi, ki meji na ulico Via Capello. Tri leta kasneje je občinska gradbena pisarna dala zeleno luč za obnovo dvorišča, v letih 1940 do 1942 so obnovitvena dela razširili na celoten stavbni kompleks. Antonio Avena, direktor javnih muzejev v Veroni je bil človek, ki so ga postavili, da prevzame odgovornost za prenovo. Ta je slonela na sentimentalnosti, določale so jo zakonitosti scenografije, kot bi šlo za postavitev odrskega dela, kar je bilo dejansko tudi res. Dejstvo, da hiše ni najti v arhitekturnih zapisih, priča o tem, da je Julijina hiša konstrukt, gledališka scenografija, in vodstvo veronskih javnih muzejev se okrog tega ni prav nič sprenevedalo. Slogovno je hiša mešanica gotskih in romanskih stavbnih elementov različnega izvora. Na fasadi izstopajo asimetrično postavljena okna s formo triperesne deteljice, ki jo dobimo s presečiščem treh krogov, značilna za pozno 15. stoletje. Znameniti Julijin balkon je popolna scenska potegavščina, nastal je v glavah slikarjev in ilustratorjev, ki so si prizadevali, da bi slavna ljubimca upodobili kar najbolj romantično in majhen balkon, na katerem dva lahko stojita le tesno objeta, je bil kot nalašč za takšno predstavo. Shakespeare v svoji igri balkona sploh ne omenja, njegova Julija stoji ob oknu. Julijin balkon, ki je kasneje postal nekakšno generično ime za vse balkone, ki v globino merijo dobrega pol metra v širino pa dober meter, še najbolj spominja na tradicionalni francoski balkon, ki je pravzaprav podaljšek sobe in je nastal veliko kasneje. Da bi bila scena z balkonom še bolj intrigantna, naj bi bil ta, kot piše publicistka Anna Villari v turistični brošuri o Julijini hiši in grobnici, na fasado prvega nadstropja dodani balkon, v originalu zelo verjetno kamniti gotski sarkofag.

Bronasta Julija

Z ulice Via Cappello nas do hiše in dvorišča popelje obokan hodnik popisan z ljubezenskimi izlivi zaljubljencev 21. stoletja. Julijina hiša je na desni strani dvorišča, njena opečna fasada je vidno popravljena, kar je še en dokaz, da vodstvo javnih muzejev nikoli ni želelo skrivati, da hiša ni original, temveč nekakšen mozaik zgodovinske stvarnosti in turističnih fantazem. Pred vhodom stoji znameniti bronasti kip Julije, visok 2,65 metra, bržčas najbolj oblegan in oboževan spomenik v Evropi, ki ga je izdelal kipar Nereo Costantini (1905 - 1969) iz Nogare. Postavili so ga leta 1972 in je obvezna točka za fotografiranje z dlanjo na telesu kultne najstnice. Od leta 2014 originalni kip zaradi konzervatorskih razlogov nadomešča kopija.

Leta 1973 so prenovili še notranjost Julijine hiše, dela je vodil Licisco Magagnato, takratni direktor javnih muzejev v Veroni. Obstoječe elemente hiše so, kolikor je bilo mogoče, restavrirali, predvsem tlake, lesene strope in ograje, odprta ognjišča in zanimive stenske poslikave z geometrijskimi liki v dveh ali treh barvah kot je bilo v navadi v 13. in 14. stoletju. Zasnova bivalnih prostorov je skozi optiko 21. stoletja neverjetno sodobna in odprta, zlahka si lahko predstavljamo, da bi živeli v njih, sploh če k celotni sliki dodamo še razvpiti Julijin balkon in pokriti leseni zimski vrt. Prenova interjera je bila končana v letih 1996 in 1997. Hišo so opremili z originalnimi kosi notranje opreme iz 16. in 17. stoletja, stene pa okrasili s posameznimi freskami iz obdobja poznega srednjega veka in zgodnje renesanse veronske umetnostne šole. Po hiši so razporedili tudi nekaj replik risb in slik znanih slikarjev iz 19. stoletja, ki jih je navdihnila znamenita ljubezenska zgodba. Šest evrov vas bo stalo, če si to imenitno, čeprav umetno ustvarjeno, delo gledališke scenografije ogledate od znotraj, fotografiranje z Julijo je zastonj, česar pa ne moremo reči za ljubezen, vseeno kateri pridevnik jo spremlja. Srečno!

»Dvorišče so zavzeli prepirljivi kočijaži in prevozniki, do gležnjev pogreznjeni v blato, med njimi pa tekajo preplašene goske. Vrata varuje hud pes, prav takšen kakršnega bi si bržčas želel ob sebi Romeo, če bi kdaj obstajal, in imel kakšno veljavo.«

Charles Dickens

na vrh strani pripravil    
IMPRESS