Koža je utrdba, ki dejavno ščiti organizem

Dolga zima je pred nami. Hladnejši dnevi, nizke temperature in zmrzali pomenijo veliko obremenitev tudi za našo kožo. Prehajanje iz toplih in suhih centralno ogrevanih prostorov na oster zimski zrak ter neusmiljen veter na prostem pomeni hud stres za vse telo, predvsem za kožo, ki predstavlja nekakšno utrdbo okrog našega telesa. Kako ta deluje in kaj se dogaja v njej, smo povprašali asist. Boruta Žgavca, dr. med, specialista dermatovenerologa in dermatohistopatologa z Dermatovenerološke klinike Kliničnega centra Ljubljana.

Helena Peternel Pečauer

Ne le, da je koža človekov največji organ, ki pri povprečno velikem odraslem doseže skoraj 1,8 kvadratnega metra in približno sedem odstotkov telesne teže, v njej se neprestano dogajajo zapleteni biokemični procesi. Tanek plašč - na vekah, denimo, je koža debela le pol milimetra, na podplatih približno štiri - ščiti našo notranjost, organe pred zunanjimi dejavniki, mrazom, vročino in sončnim sevanjem, pred pritiski, udarci in trenjem, pred izhlapevanjem tekočin iz telesa, v veliki meri sodeluje pri uravnavanju telesne temperature ter mikroorganizmom preprečuje vstop v telo. V treh plasteh kože je polno celic, ki se neprestano rojevajo, rastejo, zorijo, odmirajo. Vsaka ima svojo še kako pomembno funkcijo. Za naš videz in, ne nazadnje, za zdravje celotnega organizma.

Kot že rečeno, koža je naš največji stik z zunanjim svetom, ki nas ščiti pred fizičnimi, kemičnimi in biološkimi dejavniki. »Včasih se je kožo razumelo kot neke vrste pasiven zid, kot neprebojno obzidje okrog nekega mesta, na primer, a danes natančno vemo, da temu ni tako,« pripoveduje Borut Žgavec. »Ker smo položeni v mikrobiološki medij, je to obzidje živo in še kako funkcionalno. Res je, da rožene celice, ki tvorijo zgornjo plast kože, epidermisa, skrbijo za prvo obrambo, ampak danes je že potrjeno, da tudi druge celice aktivno sodelujejo pri imunoloških, hormonskih in drugih reakcijah. Keratinociti, denimo, celice, ki so glavni gradniki naše povrhnice, aktivno sodelujejo pri vnetnih procesih in imajo sposobnost izločanja določenih hormonov, vsebujejo pa tudi številne citokine. To so molekule, s pomočjo katerih celice med seboj komunicirajo. Kako delujejo, si boste najlažje predstavljali, če jih primerjam z SMS sporočili. Citokini dosežejo le določene celice, tiste, ki imajo receptor, nekakšno anteno, za sprejemanje takšnih sporočil. Seveda znajo celice takšna sporočila prebrati in primerno reagirati, se deliti ali sprožiti določeno reakcijo.«

Pod epidermisom imamo še dve kožni plasti, dermis, ki mu poljudno rečemo usnjica, in podkožje ali strokovno rečeno subcutis. »Večina bolezni kože se dogaja v prvih dveh slojih, subcutis pa reagira bolj v sklopu drugih obolenj v našem telesu. Pomembno je vedeti, da imamo v koži tudi kožne adnekse oziroma kožne priveske, kamor sodijo dlačni mešički, iz katerih rastejo dlake in lasje, nohtni aparat z nohtno ploščo, pa tudi kožne žleze. Mednje sodijo znojnice, dišavnice, lojnice in mlečna žleza. S slednjo se dermatologi sicer ne ukvarjamo, a dojka ni nič drugega kot kožna žleza,« razlaga Žgavec.

Telo, obdano z roževinastim oklepom

Če se osredotočimo le na zgornji plasti kože, epidermis in dermis, je treba povedati, da sta si zelo različni. »Epidermis je v bistvu epitelij, sestavljen le iz celic, ki so kot nekakšni zidaki drug ob drugem, v tej plasti ni žil in živcev,« pojasnjuje strokovnjak. »Celice se v njej rojevajo, zorijo, poroženijo in odmrejo. V povrhnici ne vidimo vnetnih reakcij. Če si površinsko poškodujemo le povrhnico, če se, na primer, blago opraskamo, se bo zacelila 'ad integrum', kot rečemo strokovno, to pa pomeni, da ni brazgotinjenja. Veste, človeško telo ima zelo slabo regenerativno sposobnost. Nismo tako kot martinčki, ki jim odsekan rep na novo zraste. Nam odrezana roka ne zraste več. Pri človeku se poškodovano kožno tkivo nadomesti z manj vrednim nadomestnim, ki ga imenujemo brazgotina. Če pa je poškodovan le epitelij, brazgotine ne bo. Keratinocit je namreč celica, ki se deli v spodnji plasti. Iz nje nastaneta dve, ena celica ostane na mestu, druga odpotuje navzgor. Potem se ne deli več, se le premika vedno višje in zori. V njej se odvija vrsta metabolnih procesov. Prvi med najpomembnejšimi je, da se v keratocitu počasi nabira roževina, vlaknaste beljakovinske strukture, celica pa postaja vse bolj podolgovata. Vse naše telo je torej obdano z oklepom, z roževinasto plastjo, popolnoma enako kot pri kači ali želvi, na primer, le da je pri omenjenih živalih ta plast bistveno debelejša kot pri človeku. Ko pride keratocit v najvišjo plast, strokovno ji rečemo stratum corneum, ta celica, polna roževine, odmre. Roževinasta luska se odlušči s kože. Proces, ki mu rečemo epidermopoeza, od rojstva do odmrtja keratocita traja približno 28 dni, polovico časa vzame poroženevanje, polovico usihanje celice. To se neprestano dogaja, ker pa so luske zelo majhne, jih s prostim očesom ne moremo videti. Če jih vidimo, pomeni, da se je odluščila plahta, večja od nekaj tisoč celic, to pa kaže na nepravilno poroženevanje kože iz različnih vzrokov, kar je dobro pokazati dermatologu. Ima pa ta proces neprestanega luščenja kože tudi dobre strani. Če se, na primer, po površini kože počečkamo s flumastrom, ki ga ni mogoče odstraniti, vemo, da bo čačka v dobrih dveh tednih izginila, se odluščila. To pomeni, da se tudi paraziti, zunanji zajedalci, težko primejo na kožo. So zgolj prehodnega značaja. Le eden je dovolj vztrajen. To so garje.«

V povrhnici pa se tvorijo tudi maščobe, ki jih sintetizirajo keratociti in jih izločajo v medceličnino. Borut Žgavec: »Celice rožene plasti se obdajo z maščobami, lipidi, kot bi opeke oblili z malto, denimo. Temu rečemo dermalna lipidna bariera ali maščobna kožna pregrada. Ta je glavna v procesu, ki preprečuje izgubljanje tekočine iz povrhnice preko kože. Če je ta membrana stanjšana, bomo izgubljali preveč vode. Ko bo koža prepoznala to težavo, se bo začela samodejno debeliti v roženi plasti. Primer: če si na določenem mestu kožo dlje časa drgnemo, bo zaznala obremenitev in se začela debeliti. Sprva v roženi plasti, kasneje še v dermisu, proces pa se bo nadaljeval celo v podkožje. Tako dobimo otiščanec.«

V koži se odvija prava vojna

V epidermisu poleg glavnih celic, že prej omenjenih keratinocitov, najdemo še melanocite in langerhansove celice. »Še nekaj drugih je, ampak za laično razumevanje delovanja kože niso tako zelo pomembne,« zagotavlja Žgavec in dodaja: »Melanocit je celica, ki tvori pigment. To se zgodi takrat, ko dobi sporočilo, da so keratinociti poškodovani. Ta celica je nevralnega izvora, leži čisto spodaj v epidermisu, njeno delovanje pa je do neke mere genetsko pogojeno. Glavna težava melanocitov je, da se rade pretirano razmnožujejo, posledično pa na naši koži nastanejo melanocitni tumorčki, ki jim po domače rečemo materina znamenja. Ljudje takšnim spremembam pogosto rečejo kožni izrastek, ampak ti v dermatologiji ne obstajajo, vedno gre za nek kožni tumor, ki mu je treba postaviti diagnozo. Lahko je benigen, lahko pa gre za karciom, rak, oziroma za maligno - zločesto raščo. Prav zato ljudem odsvetujemo, da bi si takšne stvari odstranjevali sami, s sredstvi, ki jih lahko kupijo v lekarni, ali kar je še huje, po pošti iz TV reklam ali interneta. Kot rečeno, so v povrhnici kože pomembne tudi Langerhansove celice, ki sodijo med celice imunskega sistema, so pa edine, ki se v koži lahko premikajo. V povrhnjici 'patruljirajo' in prestrežejo vse, kar prihaja skozi kožo. Ko zaznajo tujek, bakterijo, virus ali večjo molekulo, ga požrejo, razgradijo in po limfnem žilju v dermisu potujejo do bezgavk, kjer so limfociti, vojaki limfnega sistema. Torej, langerhansove celice celicam imunskega sistema predstavijo, da je v kožo nekaj prišlo, niso pa dovolj 'pametne', da bi same presojale o nevarnosti. Tisti limfociti, ki tujek prepoznajo, se odpravijo v kožo in tujo snov napadejo. Na ta način, na primer, nastajajo kontaktne alergije. Če limfociti tujek prepoznajo kot nenevarno substanco, se ne bo zgodilo nič. To je dober proces, saj te celice zaščitijo notranje organe. Če je potrebno, celice imunskega sistema aktivirajo še vnetne celice, ki povzročijo reakcijo. Težava je le, če se te celice zmotijo in reagirajo brez potrebe, potem govorimo o alergijah. Zanimivo je, da v nerazvitem svetu teh praktično ne poznajo, večje težave imajo tisti, ki se trudijo živeti v neke vrste sterilnem okolju. Narejeni smo tako, da moramo živeti med mikroorganizmi. Treba je ločiti med čistočo in asepso. Danes že vemo, da ubijanje kar vseh mikroorganizmov v našem vsakdanjem okolju lahko pripelje do različnih bolezni.«

Celice zgornje plasti ležijo na nekakšni beljakovinski opni, ki ji rečemo bazalna membrana. Ta epidermis ločuje od dermisa. Prva plast, to je peidermis ali povrhnjica, ki je debela povprečno le dvesto mikronov, je še 'zunanja stran', ko pa pogledamo v dermis, smo že v človeškem telesu. »Dermis je kot nekakšno vezivo v našem tkivu, v njem so živci, žile, dlačni mešički, kožne žleze, celice pa so precej oddaljene druga od druge. Glavna celica, gradnik in organizator tega kožnega dela, se imenuje fibroblast. Ta tvori elastična in kolagenska vlakna ter velike molekule, ki predstavljajo medceličnino. Lahko si jo predstavljamo kot neke vrste gel. Ena od takšnih molekul je tudi popularna hialuronska kislina, seveda je še polno drugih, vse pa skrbijo za volumen in elastičnost kože,« razlaga Žgavec. »Posredno so za to pomembna tudi kolagenska vlakna. To so v vodi netopne beljakovinske molekule. Najdemo jih v številnih tkivih telesa, v kosteh, vezeh, žilah in seveda v koži. Kolagen v usnjici predstavlja mrežo, ki nudi oporo za novo nastale celice ter sodeluje pri obnovi in menjavi odmrlih celic kože. V mladosti je proizvodnja kolagena stalna, a se začne okoli 40. leta zmanjševati, najbolj občuten upad pa je viden pri ženskah po menopavzi. Tako je pri starosti 60 let proizvodnja kolagena minimalna. Pomanjkanje se odrazi v tanjši, ohlapnejši koži, pojavijo se gube. Zaradi vpliva na videz kože je kozmetična industrija v tej molekuli, ki bi ji teoretično lahko vrnila mladosten videz in zgladila gube, videla velik potencial. Na žalost pa je molekula kolagena prevelika, da bi lahko prehajala skozi kožo. Prehod skozi vrhnjico v usnjico, kjer naj bi deloval, je nemogoč. Še slabše pa se odrežejo nasveti, ki ljudi prepričujejo, naj kolagen v lepotne namene uživajo oralno.«

Porjavelost je sončni otiščanec

Tako kot vsa tkiva se tudi celice v koži starajo z rastjo naših let, kar pa pomeni, da s tem tudi slabše delujejo. »Proces staranja se na koži še intenzivneje odraža, ker je ves čas izpostavljena zunanjim dejavnikom, nekaj pa seveda prispevata tudi genetika in biološko staranje. Ocenjujemo, da je med zunanjimi dejavniki kar z 98 odstotki glavni krivec za pospešeno staranje kože izpostavljenost UV žarkom. Včasih so temu rekli fotostaranje, a danes ustrezneje zveni izraz fotopoškodba. Slovenci še vedno veliko poškodb na koži neupravičeno pripisujemo biološkemu staranju. Takšen primer so, denimo, starostne pege. Te nimajo nobene zveze s starostjo. Že res, da se pojavijo kasneje v življenju, ker se poškodbe počasneje manifestirajo, a lahko jih imamo že pri 20 letih. Tem pegam strokovno pravimo solarni lentigo in je izključno posledica izpostavljanja sevanju, kar pač poškoduje našo kožo. Nikoli nihče nima 'starostne pege', na mestu, kjer koža ni bila izpostavljena soncu. Na zadnjicah, denimo, jih ne najdemo, razen pri zelo intenzivnih nudistih, seveda. No, in ravno na teh mestih lahko vidimo, kako bi bila videti naravno starana koža. Prvi znak nepravilnega delovanja je, da se začnejo tvoriti lise, ker celice zaradi poškodb ne morejo več razgrajevati pigmenta, ki se tvori kot nekakšna obramba pred sevanjem. Naša rožena plast se v tem primeru odebeli za skoraj sto odstotkov. Mesec dni po končanem sončenju koža dobi sporočilo, da ni več nevarnosti, zato se odebeljena rožena plast odlušči. Temu poetično rečemo sončni otiščanec. To, da porjavimo, je znak poškodbe na koži, da se koža odebeli je znak nekega patološkega procesa.«

Preveč umivanja škodi

Mladosten in zdrav videz torej predstavlja navlažena, mehka in voljna koža brez gubic, pri starajoči pa se njene funkcije počasi zmanjšujejo. Spremenijo se biokemična sestava in porazdelitev lipidov, proteinov ter vsebnost naravnih vlažilnih faktorjev v koži. »Pri starostnikih opažamo, da je koža vse bolj suha, saj je njihova epidermalna lipidna bariera vse tanjša,« opozarja specialist, »vendar je treba omeniti še dejavnike, ki vse skupaj še poslabšajo. Govorim o pogostem umivanju z milom, detergentom, o nepotrebnem razkuževanju, kar kožo še dodatno izsuši. Stara koža je tako manj elastična, v usnjici se tvori manj kolagenskih vlaken, ta niso več tridimenzionalna, zato nastanejo gubice, zaradi suhosti pa koža postaja tudi vse tanjša, bolj hrapava, postopoma se začne luščiti in rdeti, daje občutek zategovanja, pojavijo se površinske gubice in postane vse bolj občutljiva. Naša koža ni narejena za to, da bi se morali vsak dan umivati, čeprav se čudno sliši. Tista na rokah je nekaj drugega, saj jo moramo pogosto umivati, da odstranjujemo parazite, umazanijo, da ne bi prenašali orofekalnih okužb, naše telo se pa ne maže tako zelo, da bi ga bilo vsak dan potrebno umivati z milom, razen pazduh, stopal in genitalij. Na drugih delih telesa dermatologi vsakodnevno uporabo mil odsvetujemo, še zlasti pri ljudeh, ki imajo iz kakršnih koli razlogov stanjšano dermalno lipidno bariero.«

To je zelo pomembno upoštevati v zimskem obdobju, ko je izgubljanje vode preko kože intenzivnejše, izsušena koža pa izrazitejša. »Tega ne moremo rešiti s povečanim pitjem tekočine, s hidracijo lahko vplivamo na dermis, ta pa je že znotraj telesa, kot smo že povedali. Če je človek zdrav, bo tudi koža normalno delovala in ne potrebuje nobenega dodatnega mazanja s kremami, starana koža in posledice poškodb s sončnimi žarki pa terjajo uporabo ustreznih sredstev. Najpomembnejši vlažilci so urea, mlečna kislina in še nekateri tako imenovani 'notranji' vlažilci, ki so naravno prisotni v naši koži, kot vlažilci pa delujejo tudi glicerol, propilenglikol in drugi glikoli, hialuronska kislina ter sorbitol, ki delujejo na površini kože,« pojasni sogovornik. »Ko se koža izsuši je treba izgubljene maščobe nadomeščati z uporabo ustreznih krem, sicer se lahko razvije izsušitveni ali asteatotični dermatitis, če se pojavlja le pozimi pa govorimo o hiemalnem ali zimskem dermatitisu. To moti, srbi, pogosto se pojavi rdečica in treba je predpisati zdravila. Najpogosteje ga opazimo na hrbtiščih rok. Ko je koža suha, se zadebeljuje, spremeni elastičnost in če jo stisnemo, lahko celo poči.«

Usnjica ima še eno zelo pomembno nalogo, med drugim vzdržuje telesno temperaturo, ki se običajno giblje med 36 in 37 stopinj Celzija. »Če se temperatura okolja poviša, nadzorna žleza v možganih, imenujemo jo hipotalamus, pošlje ukaz, ki preko hrbtenjače in živcev deluje na žleze znojnice in krvne žile v koži. Najprej – najhitreje se drobne krvne žile v koži razširijo tako, da več tople krvi iz notranjosti priteče vanjo, kjer toplota lažje prehaja v okolico – koža deluje kot 'hladilni radiator'. Znojne žleze pa 'vsesajo' tekočino, tvorijo znoj, ki ga pošljejo na površino kože, od koder izpari ter ob tem zniža telesno temperaturo. Če pa se temperatura zniža, kar je značilno za zimske mesece, hipotalamus v sproži občutek, da nam je hladno, zato se bomo začeli temu primerno obnašati, šli bomo na toplo, se oblekli. Če tega občutka nimamo, denimo, če smo alkoholizirani, drogirani, ali je vzrok v kakšnih obolenjih, se bomo podhladili in umrli. Hipotalamus bo do neke mere že sam zožil žile v koži, ki skrbijo za termoregulacijo, ta bo zato postala bledikava in modrikasta. To počne zato, da bi s toplo krvjo pred mrazom zaščitil organe v našem jedru, kajti koža je odpornejša in lažje preživi. Če tudi to ni dovolj, začne telo proizvajati dodatno energijo, tako da začnemo drgetati,« poudarja Borut Žgavec in zaključuje: »A tudi če vse to upoštevamo, zimski čas vendarle kožo močno načne, zato se je dobro izogibati dejavnikom sušenja, razmaščevanju kože z mili, detergenti, topili, priporočljivo je pogosteje uporabljati oljne kopeli in dodajati maščobe v obliki esencialnih pripravkov in ustreznih krem.«