»Naš dom ni ničemur več podoben«
Klic na pomoč Koželjevi so dolgo skrivali svojo stisko, se z njo borili, zdaj pa jih je počena vodovodna cev pahnila v brezizhoden položaj
Kot zakleta se sliši zgodba Koželjevih s Perovega pri Kamniku, kakor bi se na družino lepile le slabe stvari. Ob pripovedi 45-letne Marije človek ne more ostati ravnodušen. Dolgo sta z možem skrivala hudo stisko in se trudila, da bi sama rešila finančne težave, a spomladi je dokončno počilo. Na veliko noč sta pod tlakom v kuhinji odkrila počeno vodovodno cev in še zadnje upanje na boljše dni je splavalo po vodi. Dobesedno.
Helena Peternel Pečauer
Fotografije Jože Suhadolnik
Hiša Koželjevih je stisnjena v breg, v ozki ulici, sosednji se je skoraj dotikata. Od zunaj jo je komaj videti, ker je do polovice založena s starimi gajbicami in odpadnim lesom. »Mož pobere vse, kar najde, in pripelje domov. S tem se ogrevamo, drv za kurjavo si ne moremo privoščiti,« nekako v opravičilo pove Marija in ošine okolico hiše, ko naju s fotografom sprejme pri vhodu. »Tudi danes je nekaj pripeljal, ko se je vračal iz nočne službe. Radovan je pek, veste, ves čas dela ponoči. Po 12, 15 ur na dan. Zdaj je malo zaspal, ker mora že čez dve uri spet na delo,« je pojasnila, njeno telo se je ves čas treslo. Od zadrege, od stiske, od mraza.
Ta je bil še izrazitejši v notranjosti hiše, zaudarjalo je po vlagi in plesni, do bližnje kuhinje v pritličju smo se morali prebiti po nekakšnem mostiču, zloženem iz starih vrat. Pod njimi je, skozi ves hodnik, zevala več kot pol metra globoka praznina. »Kaj pa je to?« me je zanimalo. »Sedite, vse vam bom povedala,« je zagotovila Marija in mi ponudila enega od treh stolov v prostoru, kjer se je le z veliko domišljije dalo slutiti, da je bila včasih kuhinja. Zdaj je samo nekaj elementov, postavljenih na lesene embalažne palete, spominjalo na drugačne čase, namesto jedilnega kota je bila pri steni postavljena vrtna mizica in ob njej stoli. »Ni me sram povedati, a resnica je taka, da smo jih pobrali na kosovnem odpadu. Vse pohištvo, ki smo ga imeli, je dobesedno zgnilo. Naš dom ni ničemur več podoben ...«
Kje vzeti samo za sanacijo
Spomladi so ugotovili, da pušča vodovodna cev. »Bog ve, kako dolgo nas je zalivalo,« je razmišljala Marija, »že leta sem se spraševala, zakaj je v naši kuhinji tako mrzlo in zakaj imam mokre noge.« Z Radovanom sta odstranila ploščice, kopala in kopala, ko pa sta odkrila težavo, ju je voda dobesedno zalila. »Do stropa je špricalo,« je Marija nakazala z roko. Da bi bila nesreča še večja, sta ob prekopavanju hodnika pod tlakom naletela na tri izvire podtalnice, ki so tudi naredili svoje. »Groza. Ne morete si predstavljati, kako mi je bilo, najraje bi kar umrla. Kar sva mogla, sva naredila sama, potem pa sva poklicala strokovnjake in prosila za oceno, koliko bi stala sanacija. Dih nama je zastal, ko so rekli, da bi samo za popravilo hodnika morala plačati več kot 3200 evrov. Kje je pa kuhinja, kje so drugi prostori, oprema, ki je ni več?« Po Marijinih licih so začele teči solze.
Ko se je pomirila, je nadaljevala: »Nimava kje vzeti. Z moževo plačo komaj pokrijeva kredite, ki sva jih bila prisiljena vzeti za golo preživetje, morda ostane še za kakšno položnico, po hrano pa že leta hodim na Rdeči križ, h Karitasu, na Zvezo prijateljev mladine. Nimam niti krpice vrtička, tako da še solate ne morem pridelati. Zdaj, ko je vse skopano, so še miši in podgane vdrle v hišo. Hrano moram shranjevati v plastičnih škatlah, da ne pridejo zraven. Oh ... Veste, kakšno je moje življenje?« je retorično vprašala Marija.
A vse tisto, kar v njeni iskreni pripovedi sledi, je na žalost še veliko, veliko krutejše od težav z vodo. Lahko bi rekli, da življenje Marijo tepe od malega. »Pri nas doma je vladal alkohol, zato sem večino otroštva preživela v rejništvu. Potem sem bila posiljena, doma, pri mami ... Ko mi je bilo komaj 17 let, sem že rodila prvega sina in ostala sama. Nisem imela sreče, res ...« Marija je ob tem zajokala kot majhen otrok. »Potem sem se, čez nekaj let, poročila. Naselila sva se tu, v tastovi hiši, enega za drugim sem rodila še dva sinova. Videti je bilo, da bo vse v redu, a kmalu se je mož vdal pijači. Bil je zelo ljubosumen. Vsega je bilo, kričanja, pretepov, pogosto je bila pri nas policija. Vedela sem, da tako ne bo šlo, morala sem zaščititi otroke, zato sva se razšla. Ampak tale hiša mi je ostala. Tast jo je polovico prepisal name, ker sva se zelo dobro razumela, pa tudi lepo sem skrbela zanj, ko je bil bolan. Ja, naš ata je bil res dober, zelo rad me je imel. Tudi njegove hčere so cenile mojo skrb zanj, zato mi, hvala bogu, ni bilo treba nobene izplačati za hišo, ko je ata leta 2011 umrl.«
Končno srečna?
Že veliko pred tem, oktobra leta 2000, ravno na Marijin rojstni dan, se je zdelo, da se za njeno družino obetajo boljši časi. »Ta dan sem po dolgem času srečala Radovana, svojo osnovnošolsko ljubezen. No, resnici na ljubo ga takrat nisem preveč marala, ker je bil kmet,« se je za hip hudomušno nasmehnila Marija in nadaljevala: »Nisva bila ravno prepričana, ali bi poskusila s skupno zgodbo ali ne, vendar sva se leto pozneje le poročila. Preselil se je k nam, ata ga je sprejel, kot da bi bil njegov sin. Silno lepo je skrbel za moje sinove, vse je spravil do kruha. V zakonu z Radovanom sem pred 15 leti rodila še hčerko in končno smo bili prava družina. Skromno, res skromno smo živeli, z eno plačo, jaz sem zaradi otrok in bolnega tasta službo pustila, a pokojni ata nam je veliko pomagal s pokojnino,« je poudarila.
Toda ata ni več, otroci odraščajo. »Najstarejši sin je poročen, komaj se prebija z lastno družino, saj časi za nikogar niso rožnati, druga dva pa sta si poiskala stanovanje v Domžalah. Najemnino plačujeta s skromnim zaslužkom, na najmlajšo pa naš položaj tako slabo vpliva, da se prav bojim zanjo. Že večkrat mi je omenila samomor. Saj veste, rada bi se približala vrstnicam in v obdobju, v kakršnem je, težko razume, da ji z Radovanom ne moreva kupiti lepih reči, kakršne imajo sošolke. Čisto izključena je. Sram jo je, kakšno imamo. Nobene prijateljice ne more pripeljati domov. Rada bi prenosni računalnik, vsi ga imajo. Kako? Še hrane ji ne morem vsak dan zagotoviti. To je najhuje. Še pobralo me bo ... Veste, enkrat sem si v obupu že rezala žile, pa je srednji sin vdrl v kopalnico, me našel in spravil k sebi, češ naj mislim na otroke, na najmlajšo. Grozno mi je bilo, sebi in njim sem obljubila, da česa takega ne bom več poskusila. A ni lahko. Včasih me prime ...« Stavka ni mogla dokončati, ker so ji oči spet zalile solze. »Nimam. Nimam kje vzeti, tudi če si grem sposodit kakšen evro, vem, da ga bom morala prej ali slej vrniti.«
Dela zanjo ni
Marija bi strašno rada delala in kaj zaslužila, toda »ko vidijo moje zdravniško spričevalo in izvedo, koliko sem stara, dela zame ni. Imam enajst let, dva meseca in dva dni delovne dobe. Na nešteto pogovorih sem že bila ... Imam hudo sklepno revmo, prste imam že vse skrivljene, zatečene, poleg tega pa me ves čas dajejo še težave z visokim pritiskom. Zaradi debelosti, neredne in nezdrave prehrane, zaradi nenehnega stresa ... Oh, kot da se vrtim v začaranem krogu. Pred desetimi leti sem imela raka na materničnem vratu in od takrat se bolezni kar množijo,« je pristavila. »Lahko bi šla nabirat vsaj gobe ali kostanj, pa zaradi bolečin v gležnjih še po hiši komaj zmorem. Ves čas sem na močnih protibolečinskih tabletah. Pride dan, ko še kosilo s težavo skuham,« je dodala. »A vseeno bi rada delala, rada bi bila koristna. Če za štiri ure, pa za štiri ure. Lahko bi skrbela za kakšno starejšo osebo, medtem ko so svojci v službi, tako kot sem za tasta ... Verjamem, da bi lahko,« je vztrajala.
V razmerah, kakršne zdaj vladajo pri Koželjevih, ko je hiša polna vlage, plesni in ledeno mrzla, se Marijina sklepna revma zelo hitro slabša. »Vse perem in pomivam na roke, z mrzlo vodo, srečna sem, ker mi je neka gospa podarila pomivalno korito ... Iz meseca v mesec sem slabša. Bojim se dne, ko bom pristala na invalidskem vozičku, svet se mi bo podrl,« je zadrhtela. »Imam prekrasno zdravnico, vedno si vzame čas za pogovor z mano. Naroči me ob koncu delavnika, da drugi pacienti ne čakajo. Svetuje mi, naj se sprostim, naj grem kdaj s kakšno prijateljico na kavo. Kako, če še za kruh nimam? No, eno prijateljico pa le imam. Včasih grem k njej, da se vsaj ogrejem.«
Marija je, ko je še lahko, zelo rada pomagala drugim. »K sebi sem vzela otroke iz neke mariborske družine, ki so živeli v nasilju, in skrbela zanje. Ko so se v različnih akcijah zbirale šolske potrebščine, sem vedno sodelovala, čeprav težko. Ko sem izvedela za družino, ki nima hrane, sem je, kljub vsemu, nekaj nabrala skupaj in jim jo odnesla. Nikoli si nisem mislila, da bomo mi prišli tako daleč, da bom morala ljudi prositi za pomoč. To mi je najtežje. A ne gre drugače. Zaradi hčerke moram to storiti. Tudi zdravnica me je spodbujala, rekla mi je 'Marička, bolje je prositi kot krasti'. Pa še res je tako. Saj veste, vsaka normalna mati bi za svoje otroke dala tudi življenje.«
Stopimo skupaj
Koželjevi bodo zelo hvaležni za vsakršno podporo. Lahko jim pomagate s hrano, obleko, pohištvom, drvmi ali pa z nakazilom na transakcijski račun Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, Proletarska cesta 1, 1000 Ljubljana, IBAN: SI56 3300 0000 1303 865, koda: CHAR, namen: Humanitarna pomoč družini Koželj, sklic: SI00 605. Za dodatne informacije lahko pokličete na telefon ZPM Moste - Polje 01/54 43 043, kjer bodo koordinirali dobrodelno akcijo.
