Martin Krpan, Ilustracija Hinka Smrekarja

Robat, a bister možak, s katerim se je ustvarjala slovenska samozavest

Slikanica Martin Krpan z ilustracijami Hinka Smrekarja praznuje 100 let

27. 10. 2017    
objavljeno v reviji Manager

Letos mineva sto let od prvega izida ilustrirane povesti Martin Krpan. V tem za slovenski narod ključnem delu se srečujeta silovito pisanje Frana Levstika in ostra, groteskna risba Hinka Smrekarja. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla jubilejna izdaja z originalnimi Smrekarjevimi ilustracijami iz prve slikanice, ki je leta 1917 izšla pri Novi založbi.

Smilja Štravs

Levstikova pripoved o robatem, vendar bistrem in prekanjenem silaku z Vrha pri Sveti trojici, predniku slovenskih trgovcev, ki je po hudih izgubah cesarske vojske sam pokončal tujega Brdavsa in tako rešil Dunaj pred krvoločnim sovražnikom, je skupaj z ljudskimi reki, kot so, če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj, bolje drži ga, kakor lovi ga in minister Gregor pa nič, simbol slovenstva, ki ponuja obilo snovi za razmislek.

Več kot 240.000 prodanih slikanic

Krpan je slovenski super junak, Slovenec kakršen mora biti. »Izraža slovenski značaj kmečkega, poštenega in sposobnega človeka, ki sicer tihotapi, vendar s poudarkom na legalizaciji dejavnosti, naroda in ozemlja«, meni literarna zgodovinarka Milena Mileva Blažič. Martin Krpan je eno najpomembnejših slovenskih literarnih del, prisoten je skoraj v vsaki slovenski družini. »To je tekst, ki je vsakomur dostopen, ki ga vsak razume in se zraven še zabava. Levstik je pisal za preprostega človeka, za otroško dušo,« razlaga dr. Matjaž Kmecl in dodaja: »Bil je verjetno prvi, ki je ustvaril slovensko samozavest in to se še posebej dobro vidi pri Krpanu.« Z njim je pisatelj hotel s prstom pokazati na deformirano, pokvečeno dunajsko gospodo, zato je Martin Krpan v ilustracijah skoraj enkrat večji od njih.

Na slovenskem trgu se je s pomočjo založbe Mladinska knjiga najbolj uveljavil Krpan v likovnih podobah slikarja Toneta Kralja, ki jih je založba prvič natisnila leta 1954 in danes z več kot 240.000 natisnjenimi izvodi velja za najbolje prodajano slovensko slikanico. Pri Mladinski knjigi, ki je z izjemo prve Smrekarjeve slikanice izdala vse poznejše ponatise, tudi drugih ilustratorjev, so se na predlog likovnega urednika Pavleta Učakarja odločili, da ob jubileju izdajo slikanico s prvotnimi dvanajstimi risbami Hinka Smrekarja, katerih originale hranijo v novomeški knjižnici Mirana Jarca. »Slikanica Martin Krpan ni samo simbol slovenstva, je dokaz, da smo premogli in premoremo še danes izjemne mojstre in mojstrice ilustracije,« razlaga Učakar.

Kmečki človek, ki je hodil po svetu

Knjigo so naredili tako, kot danes delajo slikanice, z večjim formatom pa so želeli predstaviti slovenski odnos do tega nacionalnega spomenika. »Ko rečem, da je Krpan naš nacionalni spomenik, mislim na slovensko ilustracijo kot celoto. Vsak začetek je težek, na začetku vedno delamo napake, kakovostno so stvari revnejše. Pri tem se to ni zgodilo, že prvo delo je bilo absolutno genialno,« je izpostavil Učakar. Hinko Smrekar namreč nikoli ni bil slikar, temveč risar, njegov talent se je izražal v črno-beli barvi. V risanju je bil zelo radikalen, narisal je vsak detajl, ostro in precizno, z njimi je operiral kot z besedami. »Vsako od njegovih podob bi lahko analitično razčlenili in ugotovili marsikaj. Krpana je narisal drugače kot kasneje Kralj in drugi ilustratorji, kjer včasih izpade nekoliko butast in kmečki,« pojasni Učakar.

Originale so najprej poskenirali, sledilo je precizno restavriranje posnetkov. Originalna slikanica je bila zaradi skromnih sredstev natisnjena na slabem papirju, ki je porumenel, tuš pa zbledel. Krpan je bil človek, ki se je nosil precej po svoje, nikakor mu ni prišlo na misel, da bi se šel gospoda, hkrati pa tudi ni bil kak zagovednež, nadaljuje Učakar: »Krpan ni bil tepec iz neke zakotne vasi, že, lahko je bil tam doma, vendar je bil človek, ki je hodil po svetu, četudi samo do Trsta in nazaj. Tam je srečeval ljudi, ki so bili iz celega sveta, s katerimi je trgoval. Na to kaže tudi njegova oprava. Če ga pogledamo, vidimo, da so čeveljci, nogavičke in nemara tudi hlače iz Trsta, vse skupaj pa nosi na nek način, ki je, kot bi danes rekli, zelo 'casual' ...«

Smrekarjeve ilustracije in karikature je zaradi njegove neposrednosti in mojstrske risbe še danes težko preseči. »Njegov obešenjaški humor in ostra satira nista prizanesla nikomur,« je zapisala Judita Krivec Dragan v spremni besedi ter dodala, da je bil Smrekar član Vesnanov oz. umetniškega kluba Vesna, ki je podpiralo slovensko narodno umetnost. »Smrekar je bil eden najbolj svobodoumnih duhov, kar smo jih imeli, Cankarjev bližnji prijatelj, nenehen upornik, norčeval se je iz vsega, kar je bilo norčevanja potrebno, in takšen je bil tudi kot slikar, karikaturist, satirik ... Na grotesken način je portretiral svoje sodobnike in politične prvake, kritično in s skrajnim odporom, in tak je ostal tudi po okupaciji, ko so ga prav zaradi tega njegovega odnosa določili za enega prvih talcev,« pripoveduje prof. dr. Matjaž Kmecl.

Duhovičenje pod vaško lipo

Levstik je Krpana napisal zato, da bi rojakom pokazal, kakšno naj bo slovensko literarno pisanje. Menil je, da slovenstvo temelji na kmetu, da moramo sodobni slovenski narod graditi na kmetstvu, ker gospode pač nimamo. Na drugi strani je Anton Janežič v Celovcu, kjer so pri Mohorjevi družbi izhajali prvi slovenski literarni časopisi, gradil na sodobnejših predpostavkah. Zagovarjal je, da je sodobna Evropa meščanska, gosposka in da tisti, ki nima svoje gospode, ne more upati na samostojnost. Levstik je bil kontroverzna osebnost, bil je prepričan, da so kraji okrog Velikih Lašč tam do Blok najbolj čisti slovenski kraji, češ, da vse druge pokrajine mejijo na kakšna drugojezična ozemlja, s katerimi so »okužena«.

Krpana je Levstik pisal kar kakšnih pet, šest let, napisal je več različic. Ko je Krpan končno izšel v obliki krajše zgodbe, in sicer v Celovcu leta 1858, je vzbudil precejšnjo pozornost. Slovenci so se spraševali, kaj je sploh hotel s to povestjo povedati, Stritar recimo je menil, da je to nekaj takega, kot če bi se kmečki možje dobili pod vaško lipo, modrovali in duhovičili. Kaj je hotel povedati, se je morda najbolje pokazalo na njegovem pogrebu, letos namreč mineva 130 let od Levstikove smrti (umrl je 16. novembra 1887), na katerem se je zbrala nepregledna množica ljudi. Njegov pogreb je bil ena največjih narodnih prireditev v slovenski zgodovini, kjer se je potrjevala slovenska moč, enotnost in samozavest. »To je bil velikanski sprevod po celi Ljubljani do Navja, ljubljanski župan Peter Grasselli je ukazal, da so prižgali svečke na oknih,« razlaga Kmecl. Vsi njegovi nasprotniki in prijatelji so se združili v veliko skupnost ter s tem pokazali svoj odnos do slovenstva, kot ga je za življenja zagovarjal Levstik.

na vrh strani pripravil    
IMPRESS