Kot bi jima nekdo metal polena pod noge
Klic na pomoč Družina iz Gorenjske izgublja boj s socialno stisko, brezposelnim staršem pa zmanjkuje moči, ko se trudijo za preživetje svojih dvojčkov
V Gorjah pri Bledu živi zelo prijetna družina, očka, mamica in devetletna dvojčka, Timotej in Matej. Hišica, obdana z zelenjem, vse lepo pokošeno, pospravljeno, za njo je celo kulisa mogočnih gorenjskih vršacev. Kot v pravljici. A za zidovi te hišice Helena in Gregor Lovšin tiho, vendar vztrajno bijeta tako kruto bitko za osnovno preživetje, da človeku stopijo solze v oči.
Helena Peternel Pečauer
Fotografiji Jože Suhadolnik
Njuna skupna zgodba se je začela pred 15 leti. Romantično, kako pa drugače. Čeprav Gregorjevi starši njune zveze niso nikoli sprejeli, kaj šele podprli – Helena se jim nikoli ni zdela dovolj »dobra« za njunega sina – sta vztrajala in se poročila. Ljubezen je premagala vse. Verjela sta, da bosta s trdim delom in voljo premagala vse ovire in ustvarila topel dom za družino, ki sta si jo neizmerno želela. A kaj, ko v življenju ne gre vse po načrtih.
»Takrat sva, kljub vsemu, preživljala zelo lepo obdobje. Jaz sem imel dobro, redno službo na pošti v Polju. Ko sem se iz Ljubljane preselil k ženi na Gorenjsko, ni bilo nobene možnosti, da bi lahko delal na kranjski pošti na primer, zato sem se kar nekaj časa vozil v prestolnico. Saj veste, kako je, kmalu sem ugotovil, da gre skoraj vsa plača za gorivo, zato sem službo tam pustil,« pripoveduje Gregor. »V Lescah sem našel novo, čeprav za določen čas. Ukvarjal sem se s prodajo računalnikov. Ti so me že od nekdaj vznemirjali, zato se mi je to zdela odlična priložnost. A ni dolgo trajala. Ko se je tisti določen čas iztekel, sem našel delo pri Family Frostu.«
Na začetku zveze sta živela v majhnem najetem stanovanju, a ker sta bila zelo skromna, sta sčasoma privarčevala nekaj denarja. Začela sta plesti lastno gnezdo, od Heleninega polbrata sta odkupila stanovanje. Seveda sta morala vzeti še kredit, a sta ga na začetku brez večjih težav odplačevala, saj je tudi Helena takrat še imela službo. »V gostinstvu sem bila. Sobarica. Pospravljala sem. Čeprav se ne sliši ne vem kaj, se je dalo lepo zaslužiti. Potem pa so začeli krčiti stroške, odpuščati, in to je, na žalost, nekega dne doletelo tudi mene. Takoj sem poiskala novo delo. V čistilnem servisu. To je bila velika napaka. Med kolegicami so se začele širiti govorice, da sem noseča, zato mi lastnica servisa ni podaljšala pogodbe. Takrat še nisem bila, potem sem pa res zanosila. Čez tri mesece. Ko so mi povedali, da nosim dvojčka, se mi je namesto sreče in veselja po glavi podilo le vprašanje, kako ju bova preživela. Zelo težko mi je bilo, čeprav sva na veselo novico čakala šest let,« čas pred desetimi leti podoživlja Helena.
Helena in Gregor sta garača, ki jima ni lahko prositi za pomoč - a življenje ju biča bolj kot lahko zdržita. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Sreča, polna težav
In res, kot zakleto, jima je takrat usoda začela počasi obračati hrbet. »Začela sem se nenormalno rediti, čeprav sem med nosečnostjo zelo pazila na hrano. Verjetno je bil kriv stres, skrbi, kako bova. Pritisk se mi je nevarno dvignil, zato so me hospitalizirali. Precejšen del nosečnosti sem preživela v bolnici. Matej in Timotej sta se rodila dva meseca prezgodaj, nedonošenčka sta bila. Zelo sta naju osrečila, a s Timotejem je bilo že od začetka veliko težav. Komaj dva meseca je bil star, pa je že moral na operacijo, ker mu želodčna prepona ni pravilno delovala in je ves čas bruhal v loku. Zelo sva se prestrašila, ko so nama zdravniki povedali, da to lahko vpliva na fantkove možgane. In je. Kasneje je imel pogosto vročinske krče pa še astma se je razvila.«
Če ne bi bilo Helenine družine, pravi Gregor, ki je pomagala pri skrbi za dvojčka, »ne vem, kako bi bilo. Njena mama je iz službe hodila k nama na pomoč. Ko sta se fanta rodila, sem jaz delal pri pekih. Po terenu sem prodajal kruh in pekovske izdelke, zelo malo sem bil doma. Če je bila žena v bolnici s Timotejem, sta za Mateja poskrbeli njena mama in invalidna teta.«
Gregor je prijel za vsako delo, garal čez svoje zmožnosti, da bi le preživel družino. No, potem je pa udarilo še po njem. »Ko sta bila fanta dovolj stara za vrtec, se je Timoteju še poslabšalo, devetkrat sva bila v bolnici, Gregor pa ...« to še pove Helena, potem pa se ji zatakne v grlu, zato nadaljuje mož: »Ko je bilo dvojčkoma dve leti, sem zbolel za rakom. Tumor na testisu. Že prej sem čutil, da se nekaj dogaja, a gnala me je potreba po preživetju, zato sem pač trpel naprej. Potem pa je prišel trenutek, ko nisem mogel ne sedeti, ležati, ne stati. Osebna zdravnica me je urgentno poslala na Jesenice s predpostavko, da gre za kilo. Ko so mi naredili CT in ultrazvok, so me takoj z rešilcem prepeljali v Ljubljano, kjer so še enkrat naredili preiskave in potrdili tumor. Hudo je bilo. Po levi strani sem imel tudi vse bezgavke vnete pa še od prej sem bil pljučni bolnik ... Naravnost so mi povedali, da se mi bo po kemoterapijah imunski sistem popolnoma porušil, in to se je tudi zgodilo. Po štirih ciklih kemoterapije sem bil pet let skoraj povsem nesposoben, krvna slika je bila nemogoča, brez transfuzij ni šlo. Potem se je začel pojavljati še šen, putika, prej tega nisem imel. Da bi bile stvari še hujše, sem tisti trenutek, ko sem zbolel, ostal brez službe. Tako pogodbo sem imel, a sem jo podpisal, kaj sem pa hotel. Kdo bi si pa takrat mislil, da bo tako. Tista pekarna je že prej propadla, ker izdelki niso bili več kakovostni, potem sem delal v nekem avtomobilskem servisu, kjer sem, bolj kot ne, zapolnjeval luknje, ko so bili drugi na bolniški ali na dopustu. No, ko so v našem kraju odprli novo trgovino, sem dobil delo kot prodajalec na oddelku pijač. Spet za določen čas. Kot že rečeno, ko sem zbolel, je bilo s pogodbo konec ...«
Delala vse in kar koli
Helena sploh ni dojemala, kaj se dogaja. »V skrbi za dvojčka sem bila čisto otopela. Ko so mi povedali, kaj je z Gregorjem, sem se počutila kot v mori, iz katere se nikakor ne morem zbuditi. Grozno mi je bilo, a niti enkrat nisem pomislila, da se ne bo pozdravil. To pa res ne,« zagotavlja. »Ni bilo lahko. Gregor na prvem ciklu kemoterapije, midva s Timotejem pa tudi v bolnici. Več kot teden dni se sploh nismo videli.«
To so težke teme, podoživljanje oba Lovšinova zelo boli. Pogovor vrnemo na socialno stisko. »Vedno sva bila pripravljena poprijeti za vse in za kar koli, samo da bi nam šlo,« poudarja Helena in nadaljuje: »Nikoli nisva hlepela po luksuzu, samo da bi imela za kruh in položnice. Ko je prišla bolezen, ko sva bila oba brez služb, pa tega nisva več zmogla. Dolgovi so se kopičili in prišlo je tako daleč, da je upravitelj bloka, kjer sva imela stanovanje, predlagal dražbo, nam pa je grozila deložacija. Nisva dolgo razmišljala, stanovanje sva prodala, pod ceno seveda, ker sva denar krvavo potrebovala.« Gregor nadaljuje: »Tudi avto, ki sva ga imela na lizing in ga nisva mogla več odplačevati, so nama takrat odpeljali.«
Več kot tri četrtine denarja je tako, pred približno dvema letoma, takoj izpuhtelo za poplačilo dolgov. »Srečo sva imela, da sva našla tole hišo, lastnica nam je dala v najem spodnjo etažo, sicer z otrokoma ne bi imela kam iti. Čeprav sva poiskala najcenejšo možnost, naju mesečna najemnina še vedno stane 300 evrov, precej sva morala plačati vnaprej, zraven pa seveda sodijo še vsi redni stroški,« razlaga Gregor, Helena pa doda: »Doslej je imel Gregor vsaj prek Zpiza nekaj malega prihodka, poslali so ga namreč na poklicno rehabilitacijo. Leta 2013 je začel študirati informatiko. Spomladi je diplomiral, zato mu nadomestilo ne pripada več. Še vedno čaka odločbo, da bi z njo lahko šel na zavod, da bi jo lahko pokazali na CSD, pa z enim samim papirjem zamujajo že več mesecev. Rekli so mu, naj denarja nikar ne zapravi, ker ga bo moral v celoti vrniti. Ampak mi smo morali nekako živeti, morala sva otrokoma kupiti kruh.«
Ta dohodek pa tega ne bi zagotavljal, če družina nekaj malega sredstev ne bi dobila še iz programa Botrstvo in če jim CSD ne bi odobril sto evrov mesečne pomoči. Gregor: »Morava pošteno povedati, da je Helenina družina redno pomagala s kakšnim evrom, dokler so le mogli. Zdaj pa sta tudi njena mama in brat brezposelna, teta pa ima le invalidsko pokojnino. Tudi lastnica te hiše je zelo srčna in razumevajoča, za kar sva ji neizmerno hvaležna. Če kakšen mesec ne zmoremo poravnati najemnine, je pripravljena počakati. Nikoli nam ne uspe pokriti vseh položnic.«
Okrutni občutek nemoči
Zelo se trudita, da ne bi obupala. V glavo bi rada spuščala le pozitivne misli, a kaj, ko to ni enostavno. Zlasti Heleni se vidi, da ji živci popuščajo. »Včasih me pograbi tak obup, da vam ne morem povedati. Takrat drgnem po hiši, četudi sem malo pred tem vse temeljito pospravila, samo da se zamotim. Ta občutek nemoči je okruten. Ves čas imam pred očmi otroka in zavest, da moram poskrbeti zanju. Tako pridna sta, iz šole nosita petice, veliko mi pomagata, pri kuhanju, pospravljanju, zelo sta čuteča, jaz jima pa še osnovnih stvari za preživetje ne morem ponuditi, kaj šele da bi jima pomagala razvijati talente, ki jih imata. Timotej je najhitrejši tekač v razredu, pa toliko težav smo imeli z njegovo astmo,« ponosno pove Helena.
Dvojčkov niti za zimsko šolo v naravi nista prijavila. »V šoli so rekli, da 'zaviramo njun razvoj'. Ko sva jim pojasnila, da je vzrok socialna stiska, so obljubili, da bodo strošek bivanja poskusili poravnati iz sklada. Mene pa že zdaj skrbi, kako ju bom opremila za ta podvig. Zelo hitro rasteta, vse jima je premajhno, bundice, čevlji, da bi jima kupila še smučarsko opremo, pa niti pomisliti ne moremo. Saj veste, pri dvojčkih je pač vse dvojno. Tudi stroški. Še nikoli ju nisva peljala na počitnice. Če ne bi bilo Zveze prijateljev mladine, ki ju vzame v kolonijo, še morja ne bi videla. Pogosto se vprašam, sem res tako nesposobna? Ves čas iščem službo, na nešteto pogovorih sem že bila, a z zavoda dobivam napotnice za delo po eno uro, za en mesec ... Zaslužek pa sto evrov. Vozovnica za avtobus me stane več. Nimam vozniškega izpita, nikoli ni bilo denarja zanj.«
Ja, za Lovšinove je sto evrov celo premoženje. Gregor, ki mu tudi oči ne služijo najbolje, je šel pred meseci na pregled k oftalmologu. »Ugotovil je, da se mi je vid zelo poslabšal. Predpisal mi je nove leče za očala. Zdaj me že dolgo čakajo pri optiku, jaz pa nimam 109 evrov, da bi šel ponje,« z grenkobo v glasu prizna Gregor. Helena s sklonjeno glavo nadaljuje: »Ko bi vsaj on dobil službo, zdaj ko ima diplomo, da ga le zdravstveno spričevalo ne bi oviralo pri tem. Oba sva garača in srčno rada bi sama preživljala svoja otroka. Ni nama lahko prositi ljudi za pomoč, ampak zaradi fantov morava. Čeprav sva storila vse, kar je bilo v najini moči, smo se znašli v revščini. To je dejstvo. Kot bi nama nekdo ves čas metal polena pod noge.«
Stopimo skupaj
Časi so kruti, Lovšinova pa življenje biča siloviteje, kot lahko zdržita. Vsi člani družine bodo zelo hvaležni za vsakršno podporo, ki jim jo lahko naklonite tudi z nakazili na transakcijski račun Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, Proletarska cesta 1, 1000 Ljubljana, IBAN: SI56 3300 0000 1303 865, koda: CHAR, namen: Humanitarna pomoč družini Lovšin, sklic: SI00 595. Za dodatne informacije lahko pokličete na telefon ZPM Moste - Polje 01/54 43 043, kjer bodo koordinirali dobrodelno akcijo.
