Vlasta in Petra Gašperin
Foto Jože Suhadolnik / Delo

Rak, smrt, dolgovi in deložacija grozijo kot meč

Klic na pomoč   Vlasta in Petra sta se znašli v hudi stiski, mater pa boli, ker ji zdravje ne dopušča, da bi delala, odplačala dolgove in izšolala hčer

1. 7. 2017    
objavljeno v časniku Delo

Današnja žalostna družinska zgodba je ena takšnih, ki človeka pusti brez besed. Kaj pa bi sploh lahko rekel 52-letni hudo bolni materi in njeni 20-letni hčerki, ki jo je življenje prezgodaj pahnilo v grenkobo? Da bo že nekako? Še kamen bi jokal skupaj z Vlasto in Petro Gašperin, ampak solze ne bi ničesar rešile. Nujno potrebujeta pomoč vse Slovenije.

Helena Peternel Pečauer
Fotografiji Jože Suhadolnik

Živita, kaj živita, životarita v skromni hiški brez vodovoda ob vznožju belokranjskih goric, le streljaj od središča Semiča. V tako hudi godlji sta, v tako globoki socialni stiski, da komaj še dihata. Njuno življenjsko pot so do obisti zaznamovale revščina, bolezen in smrt.

Že otroštvo Vlasti na rodnem Gorenjskem ni namenilo nič kaj dobrega. »Pri 15 letih mi je umrla mama. Za rakom. Z očetom sva ostala sama, pa mi je kmalu še njega vzela bolezen,« začne pripovedovati v solzah. Malo se ji osušijo, ko pride na vrsto Boštjan, postaven fant iz sosednje vasi. Ljubezen njenega življenja. »Skromno sva začela. On je imel službo na Jesenicah, jaz sem kuhala na blejskem otoku. Tako, na črno, brez redne zaposlitve, od danes na jutri. Ko me niso več potrebovali, sem ostala brez zaslužka. Tudi Boštjan, ki je bil kamnosek, zaposlen pri zasebniku, je moral na cesto, na Gorenjskem pa takrat ni našel službe.

Medtem se jima je že rodila Petra, zato sta bila za preživetje družine pripravljena storiti kar koli. Pa sta šla. Pred več kot desetletjem. S trebuhom za kruhom v Belo krajino. Na Gorenjskem tako nista imela ničesar, kar bi ju zadrževalo tam. Ne nepremičnin, ne sorodnikov, še dela ne. Kot glas iz nebes se je takrat zdela informacija Boštjanovega blejskega prijatelja, da v Revozu iščejo delavce. »Zelo prijazen je bil. Vse je uredil, tudi tole majhno zemljišče, kjer je včasih stala opuščena shramba za žita, nam je našel,« Vlasta z očmi skozi okno namigne na skromno ohišnico, s katere se pogled zatakne na bohotnih vinogradih in zidanicah, ki segajo pod vrh Stare gore. »Bila je podrtija. Vse do betonske plošče smo počistili in na temeljih zgradili novo.«

Čeprav je hiška velika le dobrih 30 kvadratnih metrov, še vodovoda nima, je moral Boštjan tako rekoč za vsako opeko vzeti kredit. »Petra, ta moj sonček, je bila stara sedem, osem let, ko smo začeli graditi,« nadaljuje Vlasta. »Kar dobro je kazalo. Ne le Boštjan, tudi jaz sem kasneje dobila službo v Revozu. Tudi ponoči sem delala. No, pred tem pa sem, za majhno žepnino, prek javnih del delala v Domu starejših občanov v Črnomlju. To je bila zame najlepša služba v življenju ... Živeli smo res skromno, nikoli nismo šli na dopust ali si kaj privoščili, a nikoli se nismo pritoževali. Imeli smo drug drugega,« spet zajoče Vlasta, pripoved prevzame Petra: »Zelo smo bili povezani. Mene je ati naučil vsega. Pri vseh moških delih sem sodelovala. Znam variti, žagati, prekrivati streho, več sem bila z njim kot z mamico v kuhinji.«

Z boleznijo vse navzdol

Socialni položaj družine Gašperin pa se je začel kmalu krhati. Ko so Vlasti pri 45 letih prvič operirali raka. »V trebuhu,« pojasni. »Najprej se je pojavil na materničnem vratu. Operirali so me, a ker mi niso odstranili maternice, so me že čez dva tedna klicali nazaj. V enem mesecu sem bila kar dvakrat pod nožem. Maternica je bila že čisto gnila. Ne morete si misliti, sama sebi sem zaudarjala,« pripomni in si z rokami otre solze iz oči, potem pa doda, da je že dolgo čutila bolečine, a jih je pred možem in hčerko prikrivala. »Nisem mogla iti od doma, ne da bi imel otrok kuhano. Boštjan ni bil prav vešč v kuhi ...«

Kot da stvari ne bi bile že dovolj hude, je Vlasta po drugi operaciji staknila še pljučno embolijo. »Pojavili so se strdki in leto dni sem bila na injekcijah,« nadaljuje. »Ampak najprej so me pol leta zdravili za živce, češ da sem depresivna zaradi raka. Močno me je tiščalo v prsih, ni mi dalo dihati, vsako soboto so me vozili na novomeško urgenco. Če ne rešilec, pa Boštjan. Injekcijo apaurina so mi dali v zadnjico, pa sem šla, čeprav sem že hojo okrog hiše komaj zmogla. Ko so mi končno naredili angiografijo, so odkrili strdke. Zdravnica me je hotela takoj hospitalizirati, rekla je, da sicer lahko umrem. A jaz nisem hotela ostati. Podpisala sem, da prostovoljno odhajam, šla domov, nakuhala za teden dni hrane za moja dva, jo zamrznila, zdravnica me je že doma čakala z injekcijo, no, potem sem se pa vrnila v bolnišnico.«

Pa niti to še ni vse. Pred dvema letoma je morala sogovornica spet na operacijo. Ker so se ji jajčniki vrasli v črevesje, so morali zdravniki še to sanirati. »Zdaj me spet čakajo novi pregledi na onkološkem, ker me hudo boli črevesje. Pa še huda sladkorna bolnica sem.« Skrivoma, da Petra ne bi opazila, Vlasta izpod mize pokaže nogi in takoj opazim, da je leva močno otečena. »Bojim se, da mi jo bodo odrezali,« zašepeta, »ampak hčerke nočem obremenjevati s tem. Vem pa, da moram živeti za mojo Petro, ki me še močno potrebuje,« spet zajoče. »Želim samo to, da bi imela boljše življenje, kot sem ga imela jaz.«

Močna družinska vez

Te besede tudi v Petrinih očeh naberejo solze: »Oba z atijem sva bila čisto v šoku zaradi mamine bolezni. Huda sva bila nanjo, ker se ni bolj pazila. Enkrat, ko sem prišla iz šole, je nezavestna ležala na tleh. Spravila sem jo k sebi, poklicala rešilca in atija, ki je nemudoma prihitel iz službe. Rešilec jo je odpeljal z vključeno sireno. Komaj sem pomila po tleh, niti pol ure ni minilo, naju je že klicala, naj prideva ponjo ... Zelo trdno smo bili povezani. Kamor je šel eden, smo šli vsi.«

A samo do lanskega 18. julija. Potem se je jima je svet zrušil. Na ta dan je njun 56-letni mož in ati nepričakovano umrl. »Veliko je bil na bolniški, mislili so, da ima levkemijo. Dve leti niso ugotovili, da gre za hernijo, čeprav je lahko hodil le s palico, na pregledih za operacijo pa so odkrili še, da ima za polovico zoženo aorto. No, operacijo je uspešno prestal, niso pa mu dali ničesar proti strjevanju krvi. Rekel je, da se počuti kot mladenič, čez dvajset dni pa je izdihnil. Jaz sem takrat pazila otroke pri kitajskem paru v Novem mestu. Boštjan me je zjutraj peljal tja, zvečer me je prihajal iskat. Tistega dne ob petih sva še govorila, celo z malimi Kitajčki, ki so ga imeli tako radi, se je šalil po telefonu, ko pa sem ga kasneje klicala, da bi prišel pome, se ni več oglašal. Prosila sem sosedo Ivo, naj gre pogledat, kaj se dogaja. Slutila sem, da nekaj ni v redu, saj me nikoli v življenju ni pustil na cedilu. Klicala sem celo na policijo in spraševala, ali je bila kakšna nesreča. No, potem me je pa soseda poklicala nazaj in rekla: 'Vlasta, Boštjan je mrtev.' Šok, panika. Ničesar nisem mogla, Kitajec me je odpeljal domov. Močno je jokal tu, pred hišo, Boštjana so imeli vsi radi ... Iz Revoza so mu na pogrebu pripravili tako lep govor,« v joku pripoveduje Vlasta, Petra pa doda: »Atija je začelo že teden prej pobirati. Precej je shujšal, na koncu je imel roke kot jaz.«

To je Vlasto hudo prizadelo, še bolj pa stvari, ki so se dogajale po pogrebu: »S Petro nisva slutili, da je imel Boštjan toliko dolga. Kredit so mu pač trgali od plače, da ga je hipotekarno zavaroval, pa sploh nisva vedeli. Ko smo imeli zapuščinsko razpravo, je tja prišel tudi njegov polbrat, ki ga je hudo zanimalo, koliko mu pripada, koliko bo dobil. Ko mu je sodnica rekla, do bo moral še kaj plačati, je izginil.«

Upniki za vratom

Niti prijateljev in znancev zdaj ni več k hiši, ko se je razvedelo, v kakšnem položaju sta dekleti. »Če bi zadeli na loteriji, bi jih bilo polno, tako pa ...« Še uslužbenci, ki so plačani za to, da bi bili v takšnem položaju empatični, razumevajoči in ustrežljivi, so Gašperinovima obrnili hrbet. Ker sta uradno podedovali hiško, čeprav nadvse skromno, jima po zakonu ničesar ne pripada. »Jaz dobim slabih 200 evrov invalidnine, Petri pa so odmerili približno toliko pokojnine po pokojnem očetu. Mesečni dolgovi poberejo precej več. Zdaj so nama v Triglavu šli toliko na roko, da so odplačevanje iz treh raztegnili na devet let, obesili so ga Petri, ampak obrok še zmeraj vzame več kot njen prejemek. Če ne bova plačevali, naju bodo deložirali, grozijo. Nimava kam iti. Bojim se telefonskih klicev, bojim se poštarja, upniki nama dihajo za vrat, a denarja nimava kje vzeti ... Ne vprašajte me, kako je s hrano, da o čem drugem sploh ne govorimo, niti položnic za zdravstveno zavarovanje ne morem plačati ... Petra že več kot dve leti dela na bencinski črpalki. Ničkolikokrat je šla naravnost iz nočne izmene v šolo. Še dobro, da je lani, ko je bil Boštjan še živ, naredila vozniški izpit, sama si ga je plačala. Zdaj ima vsaj očetov stari avto, da me vozi okrog zdravnikov, jaz nikoli nisem vozila ...« skozi solze pripomni Vlasta.

Ampak Petrina šola zaradi dela ni nič trpela. Končala je aranžersko, zdaj pa želi nadaljevati v programu za hortikulturnega tehnika. Mama ponosno prinese pokazat celo vrsto priznanj, pohval, nagrad, certifikatov, ki si jih je z vestnim učenjem in pridnim delom prislužila hči. »Ne morem dovoliti, da bi pustila šolo,« zajoče Vlasta, ki jo najbolj boli, da je sama nezaposljiva, saj ve, da Petra sama teže dolžniških bremen nikakor ne bo zmogla. Prav zaradi nje se je odločila, da bo vsej Sloveniji odkrito povedala svojo zgodbo in dobre ljudi prosila za pomoč.

 

Stopimo skupaj
Vlasta in Petra Gašperin brez vaše pomoči, dragi bralci, ne bosta zmogli. Izjemno vam bosta hvaležni za vsakršno podporo in pomoč, ki jima jo lahko naklonite z nakazili na transakcijski račun Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, Proletarska cesta 1, 1000 Ljubljana, IBAN: SI56 3300 0000 1303 865, koda: CHAR, namen: Humanitarna pomoč družini Gašperin, sklic: SI00 582. Za dodatne informacije lahko pokličete na telefon ZPM Moste-Polje 01/54 43 043, kjer bodo koordinirali dobrodelno akcijo.

na vrh strani pripravil    
IMPRESS