Izdelali varnostne kresničke s plišasto dušo
Podjetniški up
Kako zelo so kresničke ali drugačni odsevniki pomembni za varnost v prometu, vemo. In tudi to, da jih otroci neradi uporabljajo, če se jim ne zdijo privlačni. Prav nanje so mislili podjetni dijaki ljubljanske Gimnazije Bežigrad, ki razvijajo mehko kresničko.
Helena Peternel Pečauer
Ko je zdajšnji maturant Max Ošlak Kranjc pred meseci zamisel za plišaste igračke, opremljene z odsevnim materialom, predstavil vrstnicam Ajdi Biček, Daši Tičar in Titi Urh, skupina še ni slutila, koliko se bodo naučili pri praktičnem razvoju izdelka. Tudi Ajda in Daša sta maturantki, študij bosta nadaljevali na pravni fakulteti, Tita pa končuje tretji letnik bežigrajske gimnazije. Ni še izbrala študijske smeri, »zanima pa me veliko stvari. Arhitektura, glasba, umetnost, filozofija,« je povedala. V prostem času rada bere, igra kitaro in posluša glasbo, starejši dekleti veliko časa preživita pri računalniku.
Vse tri so poudarile, da jih zanima tudi posel, čemer pritrdi tudi Max. »Zato smo se vključili v Ustvarjalnikov krožek,« v imenu vseh pripomni nosilec zamisli in vodja projekta My shiny friend. Dekleta so v njegovem predlogu videla potencial. »Najprej smo opredelili problem, potem iskali rešitev,« odločitev za razvoj izdelka opiše Ajda.
»Varnost otrok v prometu je problem. Gledal sem otroke, ki so v šolo hodili opremljeni s prav takšnimi neprivlačnimi kresničkami, kot smo jih mi dobili, ko smo šli v prvi razred. Otrokom niso všeč, zato jih ne uporabljajo, kar je slabo. Spomnili smo se, da imajo vsi radi plišaste igračke, in če jo ima eden, jo hočejo vsi. Nanje se čustveno navežejo,« razloži Max.
Nič več dolgočasne zelene plastike
In poslovna ideja je bila rojena. »Začeli smo risati modele plišastih igračk, ki naj bi jih opremili z oblekicami, trakovi, poudarki iz odsevnega materiala. Igračka naj bi bila velika približno 15 centimetrov, z vponko, kot pri obeskih za ključe, da bi jo otroci preprosto pripeli na šolsko torbo, na obleko ali bi jo nosili kar v rokah,« razloži Daša. Tita doda: »Učinek naj bi bil enak kot pri klasičnih kresničkah, le da to ne bi bila zelena plastika, naš izdelek bi pomenil izboljšavo, imel bi dodano vrednost.«
Zamisel so resneje 'zgrabili' na februarskem Ustvarjalnikovem vikendu. Takrat se je četverici iz Gimnazije Bežigrad pridružilo še nekaj vrstnic iz drugih slovenskih srednjih šol. »Maxova zamisel je prišla v izbor 15 najbolj obetavnih,« ponosno pove Daša. »Šli smo v trgovino z metrskim blagom in kupili material za izdelavo prototipa. Izrisali smo kroj, potem pa smo dekleta igračko v enem dnevu sešila kar na roke.«
Z modelom je bilo treba iti med ljudi. Raziskati trg. »Mimoidoče na ulicah smo spraševali, kaj si mislijo o izdelku, ali bi ga kupili za svoje otroke. Nismo pričakovali tako pozitivnega odziva. Večina staršev je rekla, da bi najmlajše z veseljem opremili s kresničkami, ki bi jih radi nosili. Z izdelkom smo zavili tudi v sedem trgovin, predstavili zamisel in vprašali, ali bi bili pripravljeni kaj takega prodajati. V petih so so nam dali kontaktne številke vodstva,« se pohvali Daša.
Interes za 100.000 izdelkov
Nato so šli gimnazijci v lov za materialom in proizvajalcem plišastih igračk. Ajda: »Z Maxom in Dašo smo našli podjetje, ki je slovenska podružnica tovarne na Kitajskem, in šli na pogovor. Seznanili so nas procesom, ki pripelje do končnega izdelka, in povedali, da bi morali naročiti vsaj tisoč primerkov.« Nadaljuje Max: »Še pri slovenskih zavarovalnicah smo povprašali, kakšen bi bil interes, da bi kresničko my shiny friend od nas odkupili in jo podarjali otrokom ob sklenitvi zavarovanja. Ena od zavarovalnic nas je povabila na sestanek. Rekli so, naj jim pošljemo ponudbo za 40.000 do 100.000 izdelkov. Številke so nas presenetile, saj smo se s potencialnim proizvajalcem pogovarjali le o tri tisoč izdelkih. V tem primeru bi bili stroški izdelave od tri do štiri evre.«
Tukaj se je ustavilo. Za zdaj. Tudi z invalidskimi podjetji v Sloveniji se namreč pogovarjajo o možnostih sodelovanja pri izdelavi odsevnega plišastega prijatelja za otroke. A večina skupine ima v tem trenutku velike skrbi z maturo in čakajo jih dolge brezskrbne počitnice pred začetkom študija. Zamisel pa kar kliče po uresničitvi. »Še enkrat bomo pretehtali vse možnosti, vse preračunali, potem pa projekt gotovo izpeljali do konca,« obljubi Max.
»Četudi projekti, ki smo jih razvijali s pomočjo Ustvarjalnikovih mentorjev, ne bodo ne vem kako donosni, so nam razvojni postopki poslovne ideje dali podlago, ki jo bomo s pridom uporabili v življenju,« poudari Daša, Tita pa zatrdi: »Vsako poslovno idejo bomo znali speljati od začetka do konca.«
