Šalca-to-go
Foto Kristjan Stopar
Maja Perpar in Zarja Fabjan, dijakinji iz Novega mesta, ki razvijata izdelek šalca-to-go.

Šalca-to-go, inovacija in poslovni izziv

Podjetniški up

24. 4. 2017    
objavljeno v časniku Dnevnik

Šalca-to-go bo zelo praktična, v njej bo mogoče kjer koli in kadar koli pogreti vodo za čaj, kavo ali v njej celo zavreti juho za malico. To je inovativna zamisel, ki se je rodila v glavah novomeških najstnic, in odlična podjetniška ideja s precejšnjo tržno nišo.

Helena Peternel Pečauer

Zarja Fabjan in Maja Perpar sta že dolgo prijateljici in sošolki. Obiskujeta tretji letnik Tehniške gimnazije v Novem mestu. Prva je domačinka, druga se v šolo vsak dan z vlakom vozi iz Trebnjega. Zarja Fabjan je navdušena športnica, zelo pa jo zanimata tudi fizika in matematika. Maja Perpar pa je bolj umetniška duša, ki jo vznemirja arhitektura, na gimnazijo pa so jo pripeljale dobre ocene iz naravoslovnih predmetov.

Prav gotovo je tudi tovrstno znanje dekletoma pomagalo pri zasnovi ideje, predvsem pa ju je v razmišljanje gnala »lastna potreba,« kot pravita. »Obe imava radi čaj,« pravi Zarja, avtorica prve idejne iskrice, »toda ta, ki nam je v šoli na voljo iz avtomatov, je zanič, če imaš čaj v termovki, je hitro postan, za posedanje po lokalih pa dijaki in študentje nimamo ne časa ne denarja. Začeli sva se pogovarjati, kako bi to rešili, in možnost našli v prenosni skodelici, v kateri bi lahko zavreli vodo, ne da bi jo bilo treba priključiti na elektriko.«

Kmalu jima je bilo jasno, da bi kaj takega lahko prišlo zelo prav tudi popotnikom, pohodnikom, športnikom, tabornikom, vsem, ki bi si želeli pripraviti topel napitek, pa v bližini nimajo električne vtičnice. Dekleti sta idejo predstavili mentorici Lauri Martinčič v podjetniškem krožku. Bila je navdušena. Zamisel so predstavili na nedavnem srečanju mladih podjetnikov v Celju, kjer so ji pripisali velik potencial.

Sedemnajstletnicama so se pri razvoju skodelice tam pridružili še vrstniki iz drugih koncev Slovenije. »Našli sva tri fante, ki so bolj tehnološko usmerjeni,« pove Zarja. »Pri razvoju izdelka sva ves čas v elektronski povezavi z Miho Ledinekom, Sergijem Štrafelo, Elvisom Mujićem, zraven pa so še Brina Lukič, Kaja Kohek in Aleksa Žbona. Dva fanta sta iz Velenja, vsi drugi s Primorskega. Več glav več ve. Fantje so prevzeli tehnično plat razvoja, dekleta pa smo se pogumno spustile v marketinške vode. Najprej smo preverjale, ali kaj podobnega že obstaja. Nikjer na svetu nismo našle česa takega. Z zadovoljstvom smo ugotovile, da nas zamisel vodi v monopolni položaj in da bomo z izdelkom lahko tudi zaslužili. Izdelale smo že letake in na celjskih ulicah spraševale mimoidoče, ali bi takšen izdelek dejansko kupili. V pičle pol ure smo zbrale šest prednaročil, kar nas je zelo presenetilo. In razveselilo, seveda.«

Skodelica, šalca, kot rečemo Dolenjci, bo aluminijasta, da bo električno prevodna, ohišje bomo izdelali iz lesa, o tem smo se že dogovarjali s tesarskim podjetjem, zraven pa bo še prenosni grelnik.

Projekt bo kmalu zaživel kot prototip. »Skodelica, šalca, kot rečemo Dolenjci, bo aluminijasta, da bo električno prevodna, ohišje bomo izdelali iz lesa, o tem smo se že dogovarjali s tesarskim podjetjem, zraven pa bo še prenosni grelnik. Nismo še dorekli, ali bi se bolje obnesel baterijski ali pa bi ga zasnovali po vzoru polnilnika, ki je že v uporabi za polnjenje mobilnih telefonov, na primer. Vse skupaj mora biti majhno, da človek lahko zadevo spravi v torbico ali majhen nahrbtnik. Ni nepomembno, da bo naš izdelek cenovno dostopen. Stal naj bi približno 30 evrov,« pojasnjuje Maja.

Dijakinji sta odločeni, da bosta šli z idejo do konca. »Velenjski fantje so na dobri poti, Maja pa se že ukvarja z risanjem načrtov za končno podobo izdelka,« pove Zarja. »To imamo ves čas v glavi, ne mine dan, da se ne bi pogovarjali o načrtih. Med poukom velikokrat rečeva 'o, zdaj bi nama pa ta skodelica prišla zelo prav', tudi sošolci naju že sprašujejo po njej.«

Ti dekleti zelo podpirajo pri razvoju projekta, prav tako profesorji, seveda pa tudi njuni najbližji. Razmišljata, da bi prve izdelke lahko sestavljali kar v domači garaži, zavedata pa se tudi, da bosta pozneje morali poiskati proizvodne in poslovne prostore, če (ko) bo naročil več. Sogovornici pa se nista naučili le, kako razvijati zamisel, kako priti do izvedbe ter jo marketinško opredeliti in tržiti, obe pravita, da je projekt močno vplival tudi na njuno samozavest.

»Precej laže je komunicirati, nastopati v javnosti. Več si upaš, ni več težko napisati elektronskega sporočila, prošnje, ali koga poklicati po telefonu. Tudi ko je treba profesorju pred tablo odgovarjati na vprašanja, je zdaj cmok v grlu manjši,« pove Zarja, Maja pa doda: »Ni slabo že v najinih letih občutiti, kako je v podjetništvu. Zdaj naju precej manj skrbi za prihodnost.«

na vrh strani pripravil    
IMPRESS