Družina Curk Desančič iz Črnuč
Foto Jože Suhadolnik / Delo

»Včasih se mi zdi, da sploh nisem mama«

Klic na pomoč   Če Alešu in Ani ne bo uspelo zbrati denarja za poplačilo dolgov, bo mlada družina ostala brez strehe nad glavo

4. 3. 2017    
objavljeno v časniku Delo

Današnja zgodba ima zelo močno sporočilo. Je odsev sedanjega položaja v slovenski družbi, ko niti zaposleni ljudje ne morejo več dostojanstveno poskrbeti za preživetje svoje družine. Lahko bi bila zgodba kogar koli med nami, ki je z delom lastnih rok poskušal izboljšati svoje življenje, a se mu je na določeni točki zalomilo. Zaradi bolezni, oderuških najemnin, visokih položnic ... To je zgodba poštenega državljana, ki ni nič kriv, a ogromno dolžan. Brez pomoči dobrih ljudi tričlansko družino iz Črnuč že aprila čaka deložacija.

Helena Peternel Pečauer
Fotografija Jože Suhadolnik

Ko sta se danes 36-letna Ana Curk in 40-letni Aleš Desančič pred slabim desetletjem spoznala – kar v službi pri znanem trgovcu s pohištvom, kjer sta zaposlena še danes –, niti v sanjah nista mogla slutiti, kakšna socialna kalvarija ju čaka na njuni skupni poti. »Sprva sva živela pri mojem očetu,« pripoved začne Ana, »v eni sobici. Čisto v redu je bilo. A ko sva dobila Jerneja, ko je bil star eno leto, sva vedela, da bova morala otroku priskrbeti boljše razmere za bivanje.«

Edina možnost zanju je bilo takrat novo stanovanje v novonastalem blokovskem naselju v Črnučah, ki sta ga pri Stanovanjskem skladu Republike Slovenije najela za profitno najemnino. Skromno stanovanjce, veliko komaj 36 kvadratnih metrov. »Rečeno je bilo, da gre za dvosobno stanovanje, a poglejte, koliko prostora imamo,« se v ozkem hodniku komaj obrne Aleš in odpre vrata, na katerih piše Jernej. Pokukamo v otroško sobo, kamor so lahko stlačili le posteljo, pisalno mizo in ozko omaro. »Tukaj sva namestila otroka,« nadaljuje Aleš, midva pa sva v drugem prostoru.« Tam je v enem kotu nameščena majhna kuhinja, v drugem garderobna omara, kavč, ki je tudi spalnica, pa se dotika kvadratne jedilne mize. »Imamo še majhno kopalnico in to je vse,« skoraj opravičujoče reče Aleš, preden sedemo, »stane pa naju 325 evrov na mesec.«

Otrok ni kriv

Šestletnega fantiča smo pustili v njegovi sobici, izjemoma je lahko gledal risanke. »Zelo občutljiv je, veste,« pripomni njegova mamica. »Zdi se mi, da zelo dobro razume naš položaj, saj z Alešem ne moreva povsem skriti, kaj se dogaja, čeprav se zelo trudiva, da stiske ne bi občutil. Nikamor noče iti od naju, na noben izlet z vrtcem, ne na letovanje, ves čas naju čuva ... Vsa sreča, da imamo stare starše, ki smo jih že popolnoma finančno izčrpali, saj imajo vsi zelo skromne pokojnine, da otroku vsaj občasno pripravijo kakšen priboljšek. Včasih se mi zdi, da sploh nisem mama ... Sama otroku ne morem ničesar privoščiti,« zajoče Ana, solze pa napolnijo tudi Aleševe oči. Kljub temu reče: »Otrok ni za nič kriv.«

No, saj niti njegovi starši niso ničesar zakrivili. Prej bi lahko rekli, da sta žrtvi nekega sistema, ki očitno slabo deluje. Zagotovo ne v korist malega, delovnega človeka. Naša sogovornika preprosto nista mogla predvideti, kako se bodo stvari obrnile. Nista mogla predvideti bolezni in številk na položnicah, ki so bile iz meseca v mesec višje. »Oba sva delala, prejemala plačo, Aleš je v prostem času še dodatno delal, vse sva stokrat pretehtala, preračunala, kazalo je, da se nama bo, z velikim odrekanjem, izšlo. Nikoli nisva živela v razkošju, zato se nama je zdelo, da bova zadevo lahko izpeljala, pa še lizing za avto se nama je ravno iztekel,« pripoveduje Ana.

Vzela sta kredit in z ljubeznijo opremila stanovanjce. Kmalu po tem, ko je mlada družinica zasedla svoj prostor pod soncem, v novem stanovanju, na mirni lokaciji tik ob reki Savi, je počilo. Šok! Ano so že mesece in mesece zdravili zaradi domnevno vnetega mehurja. »Po številnih kurah z antibiotiki ni bilo nič bolje. Po stokrat na dan sem morala na stranišče. Potem sem si sama plačala ultrazvok, zdravnik pa me je končno poslal na cistoskopijo. Na levi strani stene mehurja so mi odkrili veliko raščo. To je tumor. Rak. Še sreča, da je bil površinski, a od šoka sem zbolela za astmo. Zdravili so me z ventolinom, operacijo pa smo morali odložiti do oktobra 2015. Dva meseca sem bila na bolniški, kar se je močno poznalo pri plači, potem sem en mesec delala, kasneje pa so me čakale kemoterapije. Zelo slabo sem jih prenašala. Telo se je grdo odzvalo. Slabo mi je bilo, vrtelo se mi je, zato sem bila spet dva meseca na bolniški. Ko je bilo to končno za mano, so me pa stisnile še menstrualne težave s hormonskimi motnjami. Morala sem še na keritažo, kajti stena maternice je bila nenormalno zadebeljena. Spet nisem mogla delati ... Psihično sem se čisto zlomila. Verjetno sta se mi prav zaradi tega pojavila še dva tumorja na mehurju. Spet operacija, spet kemoterapija ...« pripoveduje Ana, Aleš doda: »Takrat so se začele naše finančne težave.«

To pa še ni vse. Pokazalo se je, da niti njihovo stanovanjce ni takšen blagoslov, kot so mislili: »Povsod je plesen, Sava je blizu, pa to upravljavca bloka nič ne zanima. Otrok že štiri mesece nenehno kašlja, jaz kašljam, Aleš je dobil alergijo ... In za to moramo plačevati po 325 evrov na mesec. Plus stroški. Plus vrtec. Vse skupaj nanese več kot 750 evrov. Plus najini krediti. Meni vzamejo 326 evrov na mesec, Alešu nekaj evrov manj,« pove Ana. »Za hrano nam nič ne ostane. Celo za osnovno preživetje sva morala dvakrat vzeti kredit,« skrušeno doda, Aleš pa: »Na začetku je šlo, ko je Ana zbolela, se je vse podrlo. Zelo sem se ustrašil zanjo. Ni bilo lahko, svet se nam je popolnoma podrl.« Položnic nista mogla več plačevati. Zneski za upravljavca bloka so iz meseca v mesec višji, enkrat zaračunava dodatno vzdrževanje, drugič nekakšno obnovo, pa se nič ne zgodi. Največji dolg se je Ani in Alešu nabral pri stanarini, več kot pet tisočakov, so pa še drugi. Nimata kje vzeti, ničesar, kar bi lahko prodala, nikogar od bližnjih, ki bi ga še lahko prosila za kakšen evro.

»Zaštrikala sva se, znašla sva se v nekem začaranem krogu, iz katerega ne vidiva izhoda, poleg tega so se nama začeli na plači obešati še izterjevalci,« Ani spet privrejo solze. Aleš povzame: »Pa zamudne obresti, stroški izvršiteljev, sodišč ... tako daleč smo prišli, da so nam za 30. januarja napovedali deložacijo. Še sreča, da so naju s Centra za socialno delo napotili na Zvezo prijateljev mladine Moste-Polje. Gospe Aniti Ogulin je uspelo nekako doseči, da so ta datum zdaj prestavili na april.«

V začaranem krogu

Ana in Aleš se zavedata, da sama nikakor ne bosta mogla rešiti te težave. »Prav sram me je,« spet zajoče Ana. »Oba sva zaposlena, oba delava, eden dopoldne, drugi popoldne, da izmenično varujeva Jerneja, drugače ne gre, pa ne moreva normalno preživeti. Vsa oblačila za otroka dobiva iz druge roke, na dopustu nismo bili že od fantkovega prvega leta. Za kakršno koli socialno pomoč je najin dohodek rahlo previsok, za kakšen kredit, če bi na primer hotela stanovanje kupiti, odločno prenizek. Kaj naj storiva?«

Zdaj Ana in Aleš čakata razpis za najem neprofitnih stanovanj. »Oddala bova vlogo, saj tako ne gre več naprej. Ampak dolgove morava poravnati. Zdaj nimava kam iti,« izpostavi Aleš. Njemu in ženi je zelo težko prositi za pomoč, a se hkrati zavedata, da ni druge rešitve. Le tako bi se lahko spravila iz začaranega kroga in začela na novo. Zaradi Jerneja. Sin jima daje strašno moč, voljo in vero v boljše življenje, samo pod kruto usodo, ki je zaznamovala zadnji dve leti njunega življenja, morata potegniti črto. S pomočjo srčnih ljudi jima gotovo lahko uspe, brez te spodbude pa bo še ena delovna slovenska družina spolzela čez rob obupa, v brezno revščine.

Stopimo skupaj
Aleš, Ana in mali Jernej urgentno potrebujejo pomoč vesoljne Slovenije.
Pomagajte jim prebroditi stisko in preprečiti deložacijo z nakazili na transakcijski račun
Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje,
Proletarska cesta 1, 1000 Ljubljana,
IBAN: SI56 3300 0000 1303 865,
koda: CHAR,
namen: Humanitarna pomoč družini Curk Desančič,
sklic: SI00 557.
Za dodatne informacije lahko pokličete na telefon ZPM Moste-Polje 01/54 43 043, kjer bodo koordinirali dobrodelno akcijo.

na vrh strani pripravil    
IMPRESS