Vsi smo lahko Alice v čudežni deželi
Pionirski dom - Center za kulturo mladih Ljubljana je v okviru 9. Festivala kulturno umetnostne vzgoje BOBRI pripravil okroglo mizo, na kateri so z gosti razpravljali o večkulturnosti in različnosti.
Izključevanje je vedno boleče, pa naj gre za invalidnost, duševno motnjo, ali katero drugo različnost. »Ali imaš rad vse, ali pa nimaš rad nikogar,« je prepričan Matej Rovšek, ravnatelj Centra Janeza Levca. Sam raje uporablja besedo različnost kot drugačnost, saj slednja že zaradi svoje razvpitosti v javnosti spodbuja izključevanje. Vsi smo si različni, to je tudi razlog, da se ta svet vrti, ker bi bilo sicer na njem zelo dolgočasno.
»Ko potujem po svetu, je moje največje veselje sesti na stopnice kakšne cerkve in opazovati ljudi. Ko hodijo mimo, jih gledam, kakšni smo, ugotavljam, kako smo si različni in kako je to zanimivo,« je v uvodni besedi dejala voditeljica okrogle mize Barbara Renčof, sicer novinarka TV Slovenija.
Pomagati se splača
Mladi danes vse pogosteje izključijo vrstnika že zaradi drugačnega stila oblačenja, značaja, okusa za glasbo, še posebej grobi pa so lahko do vrstnikov, ki pridejo v Slovenijo iz drugih držav in kulturnih okolij. Primož Jamšek, prostovoljec Slovenske filantropije, je izpostavil zelo razširjeno misel zahodne, k dobičku usmerjene družbe: »Večina ljudi danes misli, da se pomagati ne splača, da nimaš nič od tega.« Njegove izkušnje pa kažejo ravno nasprotno, pomagati drugemu pomeni razširiti si obzorje, spoznavati druge kulture, ne da bi človeka to kaj stalo. »Več se naučimo mi, kot pa dajemu drugemu,&oaquo; je zatrdil.
Predsednica Slovenske filantropije Anica Mikuš Kos se je v svojem življenju velikokrat počutila kot tujka, ali pa je celo sama, denimo kot petletna deklica, ko je z družino živela v Franciji, nehote izključila druge. »Ni nujno, da je človek hudoben, včasih preprosto ne ve, morda nima poguma, da bi stopil na drugo stran, in zaradi tega ima lahko še leta slab občutek in ga peče vest.« Zato je tako zelo pomembno, da premagamo svojo zadržanost in se zavzamemo za tistega, ki se v nekem trenutku v našem okolju počuti kot tujec. »Oba je strah, tebe in njega. Tebe, ker se izpostaviš pred svojo družbo, njega, ker nima nikogar, ker je prišel v popolnoma nov svet. Treba je imeti pogum, najprej, da se postaviš zase, za tisto kar misliš, da je dobro in prav, in drugič, da se postaviš za drugega,« je poudarila.
Živeti v dveh svetovih
Zgodovina je eno samo zaporedje bežanja ter migracij iz tega ali onega razloga. Tudi veliko Slovencev danes zapusti domovino, ko gredo po svetu s trebuhom za kruhom. Zavedati se moramo, da smo v nekem trenutku lahko vsi tujci nekje drugje. Še posebej naporno za prišleke je dejstvo, da morajo živeti v dveh svetovih. V tistem novem, ki ga ne poznajo in jim je tuj, ter v svetu svoje družine, svoje izvorne kulture, kjer so pričakovanja in vzorci vedenja drugačni. »V šoli se morajo obnašati po naših pravilih, doma pa tako, da bo prav njihovim staršem,« je povedala Mikuš Kosova.
Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada, je z obiskovalci okrogle mize delil lastno izkušnjo ekonomskega migranta, ko sta se ženo, sicer Slovenko po rodu, leta 1994 priselila v Slovenijo iz Srbije. »Velikokrat sem se počutil kot Alica v čudežni deželi,« je primerjal. Ko se je prijavil za delovno mesto ravnatelja OŠ Livada, je naletel na težavo zaradi svojega ne ravno briljantnega znanja slovenščine. Danes vodi osnovno šolo, na kateri kar 98 odstotkov otrok ne prihaja iz slovenskih družin. Imajo 27 različnih narodnosti, po hodnikih pa je slišati 18 različnih jezikov. Hitro je prepoznal, da učenci njegove šole ne bodo zmagovalci na nacionalnih preizkusih znanja, vedel pa je, da bodo dobri v športu in drugih dejavnostih. »Pomembno je, da se razumemo, da smo tolerantni,« pravi. Sprejeli so tudi begunske otroke, trije, dva fanta iz Irana in eden iz Afganistana so skupaj s svojim učiteljem Alešem Kocjančičem prišli na okroglo mizo in v lepi slovenščini pozdravili navdušeno občinstvo.
Brez ograj
Gregor Erjavec, direktor knjižnice Logatec, je v življenju veliko potoval in tako spoznaval različne kulture ter prišel do zaključka, da nas različnosti v prvi vrsti bogatijo. »Dobro se je vprašati, zakaj je nekdo moral zapustiti svoj dom, kajti vsi, ki prihajajo k nam, prihajajo vedno iz neke stiske, za katero smo lahko tudi mi soodgovorni,« je opozoril prisotne.
Sprejemanje različnosti je pozitivna lastnost, je tista lučka, ki jo prižigamo, ko želimo delati dobro. »Bodimo družba, ki sprejema, ki ima rada, da se vsi čutimo sprejete, to je družba, v kateri želimo živeti,« je povedala direktorica Pionirskega doma Vika Potočnik in aktualno zaključila: »Sveta ne moremo spreminjati z ograjami in restriktivno zakonodajo.«
